FOTO: Po ločitvi ustreljen, Ida ostala brez vsega

PTUJ – Lahko bi rekli, da je pravdanje na sodišču zaradi dedovanja, ločevanja in delitve premoženja slovenski nacionalni šport. Ena takih zapletenih in maratonsko dolgih zgodb se dogaja na Ptuju, kjer v Murščevi ulici 9 že pet let sameva ogromna in luksuzna vila, ki sta jo med letoma 2001 in 2010 zgradila zakonca, zdaj že pokojni Anton in Ida Kajnih.

Vila stoji v predelu, ki mu lokalno prebivalstvo reče ptujsko Dedinje, po beograjskem delu mesta, kjer živijo bogataši in znane osebnosti. »Tudi nama je dobro

šlo, mož je bil lastnik in direktor podjetja KA&UP, ki se je ukvarjalo s prevozi bolnikov, jaz sem bila prej medicinska sestra na dializi, potem sem bila zaposlena v podjetju. Po letu 2001 je podjetje zelo uspešno poslovalo, saj smo bili v tistem času tako rekoč edini prevozniki za dializne bolnike, ogromno sva delala in tudi zelo dobro zaslužila,« pripoveduje Ida Kajnih, ki ima iz prvega zakona hčerko, Anton pa je imel iz prvega zakona dva otroka. 
Leta 2004 sta se vselila v vilo, leta 2004 sta se poročila, 2010. pa ločila. V času zakona sta zaradi ogromnega zaslužka zelo dobro živela, poleg vile sta kupila še tri stanovanja (na Ptuju, v Ljubljani in Luciji), a danes, sedem let po ločitvi, je 59-letna Ida ostala brez vsega. Živi v veliko manjši in manj razkošni hiši od tiste, ki sta jo zgradila z nekdanjim možem, po nekajletni brezposelnosti je do upokojitve morala delati 150 km daleč v Avstriji, da je lahko preživela.

Šok ob delitvi premoženja

Ko sta bila še poročena, Ida zaradi obilice dela in morda tudi zaradi lastne naivnosti ni pomislila, da bi svoj delež premoženja vknjižila v zemljiško knjigo, po ločitvi pa je na tretji obravnavi za razdelitev premoženja, to je bilo 4. oktobra 2011, doživela velik šok – ne samo, da jo je njen bivši samo mesec dni po ločitvi odpustil iz podjetja in je morala na zavod za zaposlovanje, leto dni pozneje je prodal tudi večino njunega skupnega premoženja, torej podjetje, vilo v Murščevi 9 in stanovanji v Ljubljani in Luciji. Pri tem so, kot pripoveduje, zelo sporni način prodaje vile, kupec oziroma kupka, to je bila upokojena vdova Rozalija Michetti, ki je do takrat živela v najemniškem stanovanju in se je po Kajnihovi smrti priglasila k dedovanju kot njegova zunajzakonska partnerica, ter postopki vpisa v zemljiško knjigo. 
»Notarski zapis o prodaji hiše je napisan po ustnem pripovedovanju in brez dokumentov, poleg tega so v njem napačno zapisane mere obeh parcel in so manjše kot v resnici. Kupka naj bi hišo kupila za 249.000 evrov, vse skupaj pa se je zgodilo v dveh dneh: od 31. avgusta 2011, ko naj bi bil plačan davek, do 1. septembra, ko je sodišče že izdalo zemljiškoknjižno dovolilo, da si je gospa najela še hipotekarni kredit v višini 115.000 evrov, s katerim si je pozneje kupila še stanovanje v Mariboru,« pripoveduje Kajnihova. Čudi se, kako je fizično mogoče v dveh dneh izpeljati toliko postopkov, ki po navadi trajajo več mesecev. Pokaže tudi izpiske iz zemljiške knjige, ki kažejo precej čudno sliko, kako po domače se pri nas knjižijo nepremičnine oziroma da se je vknjiževalo naknadno. Vse to kaže, da Michettijeva za hišo ni plačala niti evra, šlo naj bi za navidezno prodajo.

Tožba za milijon evrov

A kako je sploh mogoče, da so naredili vknjižbo za vilo v Murščevi 9 samo na Antona Kajniha, če sta jo zgradila oba v času trajanja njune zakonske skupnosti, torej je bila njena polovična lastnica tudi zakonska žena? 
»Ker se po ločitvi z nekdanjim možem nisem mogla nič več dogovoriti, sem odvetniku rekla, naj naredi plombo oziroma zaznambo na vse najine skupne nepremičnine. Zato sem odvetniku celo plačala 5000 evrov in sem mislila, da je to uredil. Ko pa pridem na tretjo obravnavo o delitvi premoženja, me je skoraj kap, saj mojega ni bilo nič več. A takrat mi je odvetnik zagotavljal, da ve, kaj dela, in naj ne skrbim, da pa bomo šli v pravdo oziroma tožbo. Seveda sem tudi to plačala, kot vse doslej na roko, in brez potrdila. In veste, kakšna tožba je to bila? Za milijon evrov, 3. novembra 2011 je bila napisana,« nam razlaga Kajnihova, ki je kljub temu, da je plačala ogromno za odvetnika in za takse, v šestih letih obubožala.

Ustreljen v tilnik?

A njena zgodba se niti slučajno še ne konča. Anton Kajnih je 23. avgusta 2012 umrl v sumljivih okoliščinah, ustreljen naj bi bil v tilnik na mostu čez Dravo v Staršah. Na PU Maribor nam zaradi varstva osebnih podatkov niso mogli povedati nič o njegovi smrti, neuradno pa smo izvedeli, da so jo obravnavali kot samomor brez znakov kaznivega dejanja, poročilo pa je romalo na mariborsko okrožno tožilstvo. 
Na Ptuju so še zelo žive govorice, da je šlo za umor in da so Kajnihu pred tem grozili. Po smrti Antona Kajniha se je na zapuščinsko razpravo kot oporočna dedinja priglasila tudi že omenjena Michettijeva, in sicer z oporoko, v kateri Kajnih vse svoje premoženje zapušča njej, Rozaliji Michetti, in za katero je pozneje mariborsko višje sodišče ugotovilo, da je pravno neveljavna, saj je bila neoverjena in brez prič. Poleg tega je več kot očitno tudi ni napisal Kajnih, saj nam jo njegova nekdanja žena tudi pokaže in jo lahko primerjamo z njegovo pisavo iz drugih dokumentov. Kako daleč je šla Michettijeva v želji po Kajnihovi lastnini, kaže zanimiv odstavek v tej lažni oporoki, kjer piše tudi takole: »Če Michetti Rozalija iz kakršnega koli razloga ne bo dedovala po meni, naj bo oziroma je dedič mojega premoženja M. M. iz Velenja (podatke hranimo v uredništvu). Kot nam razloži Kajnihova, je M. M. Rozalijin sorodnik. 
Potem ko je sodišče potrebovalo tri leta, da je lažno oporoko ovrglo, je Michettijeva začela pravdo za uveljavljanje zunajzakonske skupnosti s pokojnikom, hiša je že pet let prazna, sodišče pa še vedno ugotavlja, kakšno je bilo skupno premoženje nekdanjih zakoncev.

Če bi živeli v normalni pravni državi, se to, kar se je zgodilo Idi Kajnih, ne bi moglo zgoditi. Nekdanji mož ne bi mogel nekdanji ženi odvzeti premoženja in ga navidezno prodati svoji (morebitni) zunajzakonski partnerici, saj bi sodstvo takšno početje že na prvi ravni ustavilo.