FOTO: Izvedenec nad mamo pokojne deklice Žane

MARIBOR – »Mama je tudi vse skupaj opazovala in tam ležala,« je hude očitke na račun mame pokojne 16-mesečne deklice Žane Namestnik včeraj na mariborskem sodišču izrekel Milan Čižman, eden izmed članov komisije za izvedeniška mnenja medicinske fakultete v Ljubljani. Opazka, ki je sodnico Sonjo Krajnc vzpodbudila k verbalni eksploziji: »Izvedenec, lepo vas prosim. Če bi prebrali spis, bi vedeli, da je mama pokojne deklice venomer opozarjala sestre in jih rotila, naj hčerkici vendarle pomagajo. Zato vas naprošam, da imate v prihodnje delček spoštovanja do staršev, ki so na procesu prisotni.« A ni bila le sodnica tista, s katero so se slovenski izvedenci iz ljubljanskega kliničnega centra, Milan Čižman, Franc Sterle in Štefan Grosek, podali v odprt besedni obračun. Sovražnik številka ena slovenskih zdravniških strokovnjakov je postal dunajski profesor Peter Voitl, ki je izdelal povsem drugačno izvedeniško mnenje.

Četudi je odvetnik Franci Matoz, ki v postopku zastopa interese staršev pokojne 16-mesečne deklice, sodišču že predlagal, da bi mnenje ljubljanskih strokovnjakov izločilo zaradi osebnega poznanstva obtoženih in slovenskih izvedencev, je bila sodnica vendarle milostna. Zato je včeraj sledilo soočenje komisije za izvedeniška mnenja in avstrijskega strokovnjaka Petra Voitla. Uglajen gospod srednjih let je sedel na prostor za priče in s pomočjo prevajalke poslušal razlage slovenske zdravniške trojice. »Srž problema je stopnja dehidracije. Zdravnica je ugotovila, da je bila dehidracija srednja, jaz mislim, da je bila huda. Za oceno stopnje dehidracije obstaja po bernski lestvici dvanajst kriterijev in enajst jih je kazalo na to, da gre za hudo dehidracijo,« je sodišču na očitke slovenskih zdravnikov povsem mirno razlagal Peter Voitl.

Kot bi slovenski strokovnjaki iz minute v minuto postajali bolj nervozni, so brezciljno besedičili, ne da bi sploh odgovorili na zastavljeno vprašanje. Veliko je bilo besed okrog izgube telesne teže in povišanega bitja srca pri deklici. »Sodišče odloča tudi na podlagi življenjskih izkušenj. A se pri zdravniku, ki dobi otroka, starega 16 mesecev, z vsega sedmimi kilogrami telesne teže, ne vklopijo alarmni znaki, da bi odredil redno spremljanje vitalnih funkcij otroka na oddelku?« je zanimalo sodnico. Konkretnega odgovora od slovenskih izvedencev ni dobila, saj bi potem več kot nakazali, da bi to obtožena Olga Krajnc morala storiti.

»Otrok je bil zmerno dehidriran, potem je Olga Krajnc naredila pravilno,« je dejal Štefan Grosek in nato nadaljeval: »Otroci, ko dobijo infuzijo, se potem zbudijo.« Avstrijski profesor je le odkimaval, si zapisoval navedbe slovenskih strokovnjakov, zatem pa vprašal: »In zakaj se potem to ni zgodilo?« Vprašanje, ki je v sodni dvorani poskrbelo za nemir, slovenskim izvedencem pa zavezalo jezike. Sledilo je nekaj sekund smrtne tišine. Šele zatem so slovenski zdravniki v igro privlekli encefalitis oziroma vnetje možganskega tkiva, ki bi po mnenju Slovencev zakrivil smrt male Žane. Voitl se z njihovim mnenjem ni strinjal, a tudi ni popuščal, tako da so izvedenci ostali vsak na svoji strani. Po soočenju izvedencev je pričakovati, da bo na prostor za priče stopil še kak možakar v beli halji, zatem pa bi bila zadeva zrela za razsodbo. Po slabih osmih letih bi bil, če že ne za druge, pa vsaj za starše in sestro pokojne Žane, že čas.