LJUBLJANA – Konec preteklega tedna se je razpletla zgodba Erika Šušteršiča iz Ljubljane, ki je javno napovedal strelski pohod po škofjeloškem podjetju, za katero je montiral okna kot podizvajalec prek ženinega podjetja. Podjetje naj bi mu poldrugo leto dolgovalo denar, ženino podjetje pa je vmes tonilo, dočakali so rubež kombija in opreme, sodu pa je izbilo dno pisanje, da bo zaradi štirih tisoč evrov dolga zarubljeno stanovanje, v katerem živi z ženo in triletnim fantkom.
»Tisto minuto, ko potrkajo, bom streljal in nato prišel še do vas. Brez kančka usmiljenja,« je zapisal v elektronskem sporočilu, ki ga je naslovil na več delavcev podjetja, ki mu je dolžno. Obvestil je tudi policijo in Slovenske novice. Po objavi zgodbe je požel večinsko sočustvovanje v komentarjih naših bralcev na facebook strani, daleč od oči javnosti pa se je zgodba razvi(ja)la naprej.
Sam je
odšel na policijo
Še prejšnji vikend je bil trdno odločen, da svoje grožnje tudi uresniči; nato je bila komunikacija z njim za nekaj dni prekinjena, saj se ni javljal, mi pa nismo hoteli preveč drezati vanj. V četrtek pa nas je presunilo njegovo sporočilo: »Bil sem pripeljan na psihiatrično kliniko, ker sem v torek zjutraj doživel živčni zlom. Za zdaj sem v redu.« Pozneje je pojasnil, da je šel sam na policijo po pomoč. Prvič v noči na ponedeljek: »Sprejel me je policist, ki je bil prej župnik, in me je pomiril za tisti dan. Naslednji dan pa je v meni preveč vrelo.«
Šušteršič nadaljuje: »V torek zjutraj se mi je utrgalo. Bil sem na poti, hvala bogu, da so me poslušali, policisti pa so me pravočasno zaustavili, policija in njihova psihologinja sta mi zelo pomagali,« navaja Ljubljančan. Iz policije smo dobili skope, neuradne informacije: policijski psihologi imajo sicer polne roke dela s svojimi pripadniki, ki potrebujejo strokovno pomoč zaradi travmatičnih izkušenj (kot sta bili nedavno odrezani in sežgani glavi žrtev, ki so ju našli na Lukovcu pri Štanjelu).
To, da so v Šušteršičevo obravnavo sploh vključili zaupnika oziroma psihologa, naj ne bi bila praksa, saj so polno zasedeni. A šlo naj bi za splet več naključij, ko je policija ugotavljala, kaj se sploh da narediti. »Grožnje so bile izrečene. Naš namen je bil zavarovati življenja ljudi,« pojasnjuje vir, ki ni želel biti imenovan. A s policije opozarjajo: zaradi groženj (ki jih je Šušteršič prek elektronske pošte odposlal tudi na njihov naslov) ga še vedno obravnavajo zaradi kaznivega dejanja grožnje. Šušteršič je pogovor s policisti opisal tako: »Naporno je bilo. Ni prijetno gledati 130-kilogramske gmote, ki joka,« je dejal za svojo vlogo.
Pomoč in
hišna preiskava
V petek se Šušteršičevi družini ni bilo treba izseliti iz stanovanja zaradi drugih dogodkov: po objavi našega članka se je namreč nekaj premaknilo – in to pri ljudeh, ki jih je zgodba ganila: »Dobil sem ogromno lepih želja in bodrilnih besed pa tudi pomoč. Ljudje so stopili skupaj. Janković je prispeval, Karitas je prispeval,« našteva. V podjetju, ki mu je bil Šušteršič dolžan štiri tisočake (in od koder je prišla izvršba na stanovanje njegove žene), so v petek povedali, da je bil del možakarjevega dolga poplačan: »Tisoč evrov smo prejeli od Karitasa.« Na ostanek bodo počakali, po Šušteršičevih informacijah pa naj bi zdaj rubili premičnine, in ne več nepremičnin.
»Smo pa imeli policijsko akcijo v stanovanju danes, namreč preiskavo,« nam je v petek sporočil Šušteršič ter nadaljeval: »Itak ne bodo našli nič, sem orožje vrnil isti dan, ko se mi je utrgalo. Nasilja ne bo, to je gotovo,« je pomirjujoče dodal in sklenil misel s srčno željo: »Upajmo, da se vse srečno konca, ker nočem iti skozi ta pekel še enkrat.«
Še najslabše mu kaže z dolgovi njegovih dolžnikov: »Dva odvetnika sta mi vmes povedala, da pri dolžnikih ne bom popolnoma nič dosegel, naj požrem ta denar in grem naprej. Čeprav imam vse črno na belem, bi bilo treba dokazovati. Šel sem, naredil sem, nisem dobil plačano. Kaj naj dokazujem?« se sprašuje in dodaja, da je slovenski sistem plačevanja treba urediti. Veseli pa spoznanje, da se njegova zgodba po več ugodnih naključjih in sočutju nekaterih akterjev ni razpletla tragično. Ker pa Šušteršičev način opozarjanja na težave in stisko ni bil pravi, mu še preti morebitni kazenski pregon. A s tem se bo ukvarjal, ko zapusti psihiatrično ustanovo, kjer bo – po svojih besedah – ostal »še nekaj časa«.
