FOTO: Boris kljub begu obtičal v ognju

IDRIJA – Domačin Boris Filipič je pred časom praznoval 60 let. Dokler je bil še ročni orodjar in hodil še v službo, to je trajalo približno 15 let, je imel družinsko življenje, ženo in dva otroka. Njegovi dekleti sta danes stari približno 35 let, nobena ne živi več v domačem kraju. Z očetom že dolgo nista imeli kontaktov.

Zadnjih trideset let, nam je v tistem dejal vidno potolčeni Franc Likar, ta je poročen z Borisovo sestro, je bilo le še obdobje neprestanih težav. Te je pijača povzročala Borisu, ta pa preostalim članom družine, ki prebiva na izjemno strmi in s hišami na gosto posejani Gorski poti. Sredi Idrije. Nad policijo. Vsem na očeh. V spodnji etaži živi Franc s svojo ženo, v srednji imajo komaj mesec dni mlad par iz Makedonije. Na vrhu je živel Boris.

Bil je brez elektrike

Boris Filipič je bil medtem že vsaj trinajstkrat na zdravljenju, smo izvedeli. Da bi se vsaj malo umirilo, je šlo ogromno truda, ki so ga vlagali njegovi sorodniki, pa ni šlo. »Še več,« je jezno pihnil Franc, »ta socialna«! Mislil je namreč na socialno službo. »Resnično, nimam besed …« je še rekel. »Zadnji dve leti je živel celo brez elektrike. Položnic ni plačeval. In kaj se je zgodilo?« je vrelo v Francu. »Namesto da bi mu, saj očitno ni bil več sposoben, socialna poravnala zgolj tisto, česar ni plačal, mu je raje nakazovala denar, da je lahko fant neumorno pil naprej!« Franc je ob tem resignirano zmajeval z glavo.

S pridobljeno služnostno in dosmrtno pravico je Boris živel, kot rečeno, v vrhnjem nadstropju. »A v skrajno nečloveških razmerah,« je priznal tudi njegov svak. Kolikokrat so morali na vrata potrkati tudi policisti, pa so bili še ti nemočni, težave so se le še kopičile.

Franc je Borisa nazadnje videl pred tednom dni. Menda je najraje odvandral do avtobusne postaje, »tam fehtaril, pa čeprav je imel že tako povsem spodobno in 520 evrov visoko penzijo«, je poudaril Franc, »nakar se je zapodil v svoj najljubši bife«!

Zahrbtni ogorek

Je prišel od tam nemara tudi v noči na petek? Franc je zgolj slutil. Vedel je le to, da so se v njihovi hiši v petkovem jutru prvi prebudili – vroči ognjeni zublji! Zaradi kakršnega koli kaznivega dejanja zagotovo ne, so medtem že izključili kriminalisti, »skoraj prepričan sem, da je nevede odvrgel kakšen cigaretni ogorek«.

Ogenj so prvi opazili resda najbližji sosedje. Večina je nekaj minut pred šesto tako in tako še spala. Ne pa tudi Mirko in Robi Kreft ter Enes Liđan, ki so se tako hrabro zapodili in neuspešno reševali Borisa. Ta se je sredi razplamtelega ognja nekako hotel še rešiti, šel iz dnevne sobe do vrat, ko pa je ta odprl, »naj bi se nesrečno, kot sem slišal, zataknil z nogo za vrata«, nam je razodeval Franc, »in preprosto ni mogel več nikamor«! Prej omenjena trojica se je med neuspelim in prenevarnim reševanjem tako nadihala dima, da so jih morali prepeljati v bolnišnico.

Ko so prišli idrijski prostovoljni gasilci, 25 jih je bilo, je ogenj že vidno silil iz oken v vrhnji etaži. Njihov poveljnik Dali Moravec nam je takoj po intervenciji še na prizorišču povedal: »Po bliskovitem prihodu na kraj nesreče s tremi vozili smo že od daleč zagledali ogenj v strehi. Zato smo preventivno aktivirali še sosednje društvo iz Spodnje Idrije. Že kmalu po prihodu smo ugotovili, da očitno le ni tako zahteven požar, da ni nobene nevarnosti za druge etaže in sosednje hiše, zato smo ga že v petnajstih minutah uspešno lokalizirali in pogasili. Materialne škode je precej. Žal pa je bila oseba, ki smo jo našli, že preminula in ni kazala nobenih znakov življenja.«