Vso polomljeno sta jo rešila gorska kolesarja

NAKLO – »Že desetletja hodim v hribe, pa se mi ni nikoli nič zgodilo. Vse do zdaj, ko se mi je nesreča pripetila na nič kaj zahtevnem sprehodu do Smokuškega vrha nad Begunjami. Pot je bila mokra in pod listjem se je skrivala debela, spolzka veja. Stopila sem nanjo, spodrsnilo mi je in v desni nogi je dvakrat počilo, kot bi kdo zlomil suho vejo. Do trenutka, ko se je nesreča zgodila, na pohodu nisem srečala nikogar. A ko sem padla, sta se na potki prikazala gorska kolesarja, ki sta storila vse, kar sta lahko, in mi nesebično pomagala. Čeprav njunih imen ne poznam, saj sta mi povedala le to, da sta z Bleda in iz Lesc, se jima iz srca zahvaljujem,« pripoveduje 61-letna Jana Vogelnik. Osvojila in turno presmučala je že številne domače in tuje gore, nesreča pa se ji je zgodila na hribčku nad Begunjami, osvajanje katerega sogovornica opiše kot čisto navaden sprehod.

Upokojenka, ki še vedno okreva na svojem domu v Naklem, je iskreno hvaležna tudi vsem gorskim reševalcem in zdravstvenim delavcem, ki so ji tistega nedeljskega popoldneva priskočili na pomoč. Zaradi vseh naštetih se je odločila, da svojo zgodbo deli z bralci našega časopisa, kajti »vse prevečkrat se piše o negativnih stvareh, premalokrat pa se pohvali tiste, ki so storili nekaj dobrega za sočloveka«.

Kot rečeno, do Smokuškega vrha vodi dokaj nezahtevna steza, ki se začne v Begunjah in nato pelje mimo cerkvice svetega Petra. Tiste cerkvice, kamor se je rad zatekel tudi velikan narodno-zabavne glasbe Slavko Avsenik. Smokuški vrh je sicer ena manj znanih pohodniških točk v teh krajih. »Nikakor ne spadam med tiste planince, ki bi se vedno znova gnali v isti hrib. To ni zame. Raje izberem kakšen manj znan in manj obljuden cilj,« pojasni sogovornica, ki ji je pot tistega popoldneva zastala malo pod 1122 metrov visokim vrhom.

»Ko sem padla in je v moji nogi dvakrat tako neznosno počilo, nisem mogla storiti ničesar drugega, samo vpila sem lahko,« pojasni Jana Vogelnik. Vedno, tudi poleti, ima v nahrbtniku topla oblačila, komplet prve pomoči, svetilko in kar je še takega, kar pride prav, ko se v gorah zalomi. In tudi tokrat je imela vse s seboj. »Gorska kolesarja, ki sta mi prva pomagala, sta vse storila tako, kot je treba. Ogrnila sta me s toplimi oblačili, nogo sta mi pravilno oskrbela. Medtem ko je eden počakal pri meni, je drugi odšel nasproti gorskim reševalcem,« pojasni sogovornica. In doda: »Gorski reševalci iz Radovljice so se izjemno hitro odzvali klicu na pomoč. Kot bi mignil, so bili pri meni. Z zračno blazino so mi oskrbeli nogo in me na reševalnem vozičku odpeljali do svojega džipa.«

Sogovornica, ki še vedno okreva po dvakratnem zlomu noge, ne pozabi poudariti, da se je nesreča zgodila v nedeljo: »Takrat so bili gorski reševalci, ki so sicer vsi po vrsti prostovoljci, zelo verjetno pri kakšnih prijetnih nedeljskih, družinskih opravilih, pa jih je na teren potegnil moj klic na pomoč. Da niti ne govorim o številnih urah, ki jih ti prostovoljci preživijo na reševalnih vajah … Saj sploh ne vem, kolikokrat se tisti, ki so se v gorah poškodovali, javno zahvalijo gorskim reševalcem, a zdi se mi, da se to zgodi premalokrat.«