Sojenje morilcu zavrli Avstrijci

MARIBOR – Včeraj bi se moralo nadaljevati sojenje okrutnemu morilcu, 33-letnemu Robertu Supančiču, ki ima na vesti tako svojega očeta Boruta Supančiča kot mamo Stanislavo. Toda na presenečenje vseh je sodnica Danila Dobčnik Šošterič včerajšnjo obravnavo preklicala. In to že tretjič zapovrstjo! Je Robert Supančič bolan? Se je njegovo zdravstveno stanje poslabšalo, da se ne more udeleževati obravnav? Se je zapletel v spor s katerim od sojetnikov, saj je javno znano, da morilcev v slovenskih zaporih ne marajo preveč? Kot smo izvedeli, zajec za zavlačevanje sojenja enemu najbolj okrutnih morilcev v slovenski zgodovini tiči v povsem drugem grmu.

»Zdrav je kot riba. Njegovo zdravstveno stanje ni razlog za preložitve,« nam je kot iz topa izstrelil njegov zagovornik, odvetnik Viktor Osim. In nadaljeval: »Zavlačujejo Avstrijci. Zakaj? Ne ve nihče.«

Ko se je pred sedmimi meseci začelo sojenje, je imel Supančič le eno željo: da bi se proces končal pred ramazanom, enomesečnim postom muslimanske vere – Supančič je namreč že nekaj let zapriseženi podpornik muslimanske vere in je večkrat tudi grozil, da je treba »vse Slovence pobiti«. Ker se je vnel spor glede njegove (ne)prištevnosti v času umora, se je proces zavlekel čez ramazan, že davno je mimo bajram (tridnevno praznovanje ob koncu posta) in sojenje se najverjetneje ne bo končalo niti v letošnjem koledarskem letu.

Hollywoodsko

Da je zdrav in le dober igralec, ki bi kariero menda lahko nadaljeval celo v Hollywoodu, je za Supančiča dejal slovenski psihiater Mladen Vrabič. S tem je bolj ali manj priznal, da so njegovi kolegi pred dvanajstimi leti, tik po umoru mame Stanislave Supančič, napačno ocenili duševno stanje takrat 21-letnega Roberta. Ker so ga ožigosali za shizofrenika, je po dobrih treh letih znova dihal svoboden zrak. Strokovnjaki so menili, da je sposoben za normalno življenje, a so se, kot kaže, ušteli. Napake niso nikoli priznali, zagovarjali so jo celo, ko se je izvedelo, da je decembra lani očetu v Zgornji Kungoti odrezal glavo.

Mnenje psihiatra Vrabiča, da obtoženi ni shizofrenik, pa ni prepričalo njegovega zagovornika Viktorja Osima. Izvedeli smo, da je ta našel avstrijski zdravniški izvid – ki je nastal takoj po njegovi aretaciji v hotelu sredi Dunaja –, na katerem je z debelimi črkami zapisano, da Robert Supančič boleha za boleznijo z oznako F20. »To je mednarodna oznaka za shizofrenijo,« je pojasnil z vsemi žavbami namazani pravniški maček. Kdo ima prav, Slovenci ali Avstrijci? A ker je znan le povzetek zdravniškega izvida, so slovenski pravosodni organi avstrijske zaprosili, naj jim pošljejo celoti izvid o pregledu Supančiča. Od tega sta minila že slaba dva meseca, a Avstrijci se ne zganejo.

Pet let

Le ugibamo lahko, zakaj pošta z Dunaja do mariborskega sodišča potuje dva meseca. Morda Avstrijci nočejo soodločati o nadaljnji usodi krutega morilca? Če bi namreč prevladalo njihovo mnenje, da je Supančič res shizofrenik, mu ne bi več grozilo do 30 let zapora, ampak »zgolj« obvezno psihiatrično zdravljenje in seveda najpoznejši izpust na svobodo čez pet let. Vprašanje je, kdo bi se tedaj znašel na njegovem morilskem seznamu. Ali pa Avstrijci ne želijo priznati morebitne napake, ki bi jo lahko storili pri bežnem psihiatričnem pregledu.

Izvid bodo slej ko prej prinesli čez mejo. Takrat bo znano, ali bodo avstrijski psihiatri res odločali o usodi slovenskega morilca. Naši severni sosedje nimajo česa izgubiti, ko so ga januarja letos predali našim policistom, so si kar nekoliko oddahnili. Ko so se po lanskem umoru za njim izgubile vse sledi in je postalo jasno, da je z očetovim avtomobilom pobegnil k sosedom, ni trepetala le Slovenija, ampak tudi Avstrija. Strasti so se pomirile šele, ko je prišla odrešujoča novica, da so na rokah verskega ekstremista zažvenketale lisice. Avstrijski policijski specialci so ga prijeli v elitnem hotelu, le nekaj sto metrov od središča prestolnice.

Verjetno bi se za njim zabrisale sledi, če ne bi storil usodne napake, iz hotelskega telefona pri recepciji je namreč poklical šahovskega prijatelja iz Gradca in mu med drugim v polomljeni angleščini celo priznal: »Nekoga sem ubil.« Komaj sta odložila, je avstrijski prijatelj poklical Robertovega strica Darka Supančiča, s katerim skupaj igrata v graškem šahovskem klubu. Razložil mu je za nenavaden klic in bil šokiran, ko je izvedel, da Roberta v Sloveniji iščejo zaradi umora očeta Boruta. Stekla je skupna policijska akcija in Robertu so v spektakularni aretaciji odvzeli prostost. V prtljagi, črni torbi, je imel dva noža in škarje.