Radan: Nisem hotel, da umre zapuščen!

LJUBLJANA – Iz pripora so pravosodni policisti 41-letnika privedli vklenjenega, naravnost grozljivih obtožb na svoj račun še noče komentirati, sicer pa, dodaja, se počuti popolnoma v redu. Zdravnik Ivan Radan, prejšnji teden je bil nepravnomočno obtožen, da je na intenzivni negi nevrološke klinike evtanaziral, torej umoril kar šest pacientov, je spregovoril o enem od teh nesrečnežev. Na delovnem in socialnem sodišču je namreč pred sodnico Mirjam Jaklič Petrovič stekel postopek, v katerem zaradi »izredne odpovedi PZ − kršitev pogodbenih obveznosti« toži svojega nekdanjega delodajalca, univerzitetni klinični center. Proti kliniki je vložil tožbo, ko je bil še govor o eni sumljivi smrti pacienta na nevrologiji, 83-letniku naj bi Radan smrtonosni odmerek kalijevega klorida vbrizgal 16. decembra lani. V obtožbi je sicer ta označen kot zadnja od njegovih žrtev, nadaljnja preiskava pa je organe pregona privedla še do petih podobnih primerov.

Bila je provokacija

Ker pa je Radana že po prvem odkritju doletela odpoved, bo v delovnem sodnem postopku govor le o smrti 83-letnika, na sodišču ga imenujejo pacient P. Da mu je vbrizgal smrtonosno dozo kalijevega klorida, naj bi nadrejenim razkril kar sam, ti pa so ga takoj vrgli na cesto in prijavili policiji.

Toda Radan je prepričan, da je bil odpuščen neupravičeno, in zanika, da bi evtanaziral bolnika. Dneva njegove smrti se sicer spominja tako: »Naša intenzivna soba je bila tedaj nabito polna, ta pacient pa je bil prognostično najslabši od vseh. Že nekaj dni prej smo se odločili, da ga ne bomo več zdravili, prav tega dne bi ga morali z intenzive namestiti na navadni oddelek, da tam umre. To se mi je zdelo nedopustno. Potreboval je 50-odstotni kisik, imel je večorgansko odpoved, trpel je hude bolečine, ob pritisku na trebuh se je skremžil, torej mu je najverjetneje počilo tudi črevesje. Mi pa naj bi ga dali na navadni oddelek, kjer ne bi znali niti protibolečinsko poskrbeti zanj, aparata za dihanje tam sploh ne znajo uporabljati. To se mi je zdelo nehumano do umirajočega in do njegovih svojcev, ki bi morali gledati njegovo neznosno trpljenje. Smilil se mi je, vedel sem, kako težko bi bilo njegovo umiranje na navadnem oddelku, kako bi tam hlastal za zrakom, za zadnjim vdihom, se dušil, umiral v mukah. Je bilo torej bolj humano, da umre pri nas na intenzivi, kjer smo mu lajšali bolečine, ali pa nekje, kjer bi umrl zapuščen?«

Ker se je življenje bolnika iztekalo, se je odločil za simbolično provokacijo, da bi opozoril na tako prakso in na nevzdržne razmere na nevrologiji. Okrog 13. ure je sestri naročil, naj namesti stekleničko kalija, »sam sem nato zagnal sistem, vendar pa bolnik kalija ni dobil, saj je po obvodu tekel v oblogo ob njem. Če bi takšna količina kalija, zahteval sem tistega z rumeno nalepko, torej takega z največjo koncentracijo, začela teči v njega, bi umrl v nekaj sekundah, ne pa šele po desetih minutah. Vedel pa sem, da tečejo njegove zadnje minute, zato sem se odločil za provokacijo.«

Potem je bojda o tem dejanju kar nekaj dni razlagal po oddelku in spraševal, ali se sploh zavedajo, da bi lahko bolniku injiciral kalij, »hotel sem jih opozoriti na to, da ne smemo dovoliti, da bodo bolniki še naprej umirali v nehumanih in nedostojnih razmerah, želel sem si, da se pogovorimo o tem, zakaj se dopušča praksa premeščanja na navadni oddelek in neustrezna oskrba pacienta ob koncu življenja. A čeprav bi te moje besede morale biti znak za alarm, ni odreagiral nihče.«

Ko ga je šest dni pozneje le obiskal strokovni direktor nevrološke klinike David B. Vodušek, je bil menda že vesel, da to pomeni, da mu bodo le prisluhnili in se pogovorili, toda sledil je šok. »Rekel mi je, da ne smem več delati z bolniki, potem pa je poklical policijo.«

Smilil se mu je, zato ga je ubil

Tudi nevrologa Voduška so včeraj zaslišali, njegova pripoved pa je popolnoma drugačna od tiste, ki jo ponuja Radan. Strokovni direktor se spominja, da je 22. decembra do njega prišel predstojnik intenzivnega oddelka nevrološke klinike Viktor Švigelj in mu povedal, da je dal Radan pacientu prevelik odmerek kalija – injiciranje katerega je bilo za takega pacienta tudi sicer popolnoma neprimerno in nepotrebno –, ta pa je umrl. »Šel sem do Radana in deloval mi je popolnoma iskreno. Rekel je, da je dlje skrbel za tega bolnika, v danem času pa je postalo jasno, da bo ta umrl, a da bo lahko še nekaj časa živel, preden bo nastopila smrt. Nadaljeval je, da se mu je zasmilil in da ni želel, da trpi, zato je pač storil, kar je storil. Šviglju sem zato naročil, naj za tisti dan najde zamenjavo za Radana, saj ta ne more več prevzeti odgovornosti za delo z bolniki. Ravnal sem kot šef zdravnik, moje misli so bile pri bolnikih, preprečiti sem moral, da se ne bi kaj takega še ponovilo,« pravi Vodušek, ki je prepričan, »da je dal Radan 83-letniku iz usmiljenja učinkovino, ki je pripeljala do njegove smrti«.

Strokovni direktor nevrološke klinike trdi tudi, da mu zdravnik med njunim pogovorom ni omenjal kakršne koli provokacije ali protesta zaradi razmer na nevrologiji, ni govoril o obvodu in da naj bi torej kalij tekel v obloge, mu je pa še isti večer poslal daljše elektronsko sporočilo, »ki sem ga prebral šele naslednjega dne, v katerem pa je res začel razlagati zgodbo o slabih razmerah in o tem, da je kalij tekel mimo«.

Čeprav pri bolniku ni bila opravljena obdukcija, prav tako ne obstaja niti en materialni dokaz, da je dr. Ivan Radan pacientu zares vbrizgal smrtonosni odmerek kalija, pa so bile po besedah strokovnega direktorja »ugotovljene druge stvari, ki so napeljevale k upravičeni izredni odpovedi delovnega razmerja«.

Žvanova bi 23.000 evrov

S tožbo proti UKC Ljubljana se je na delovno in socialno sodišče obrnila tudi nekdanja predstojnica kliničnega oddelka za vaskularno nevrologijo in intenzivno nevrološko terapijo Bojana Žvan. Prepričana je, da je bila slab mesec po razkritju domnevnih Radanovih dejanj s položaja razrešena nezakonito, od klinike pa zahteva 22.884 evrov. Kot pravi njen pooblaščenec Miha Kozinc, Žvanovi ne gre toliko za denar kot za priznanje bolnišnice, da njena razrešitev ni bila v skladu s pogodbo o zaposlitvi. Na KC očitno tega ne želijo priznati, saj se niso poravnali, kar pomeni, da se bo januarja v tej zadevi začelo sojenje. Žvanova je po razrešitvi povedala, da ji krivda ni bila dokazana in da si želijo vsi akterji njene razrešitve (tedanji generalni direktor Simon Vrhunec in strokovni direktor Sergej Hojker ter strokovni direktor nevrološke klinike Vodušek) z njeno zamenjavo »prikriti svojo odgovornost, čeprav iz dokumentacije izhaja, da mi je bil sum na evtanazijo bolnika namerno prikrit več kot sedem dni«. Po njenem so verjetno že takrat razmišljali, koga bodo določili za grešnega kozla, razrešili pa naj bi jo prav tisti, ki so njenim podrejenim preprečili, da jo obvestijo o sumu evtanazije konec lanskega decembra.