Ponoči je mlajši pritekel v spalnico in povedal, da je imel brat nesrečo

PONIKVA – Na cesti, ki povezuje Dole, Ponikvo, Dolgo Goro in Loče, je 21. aprila lani življenje izgubil 27-letni Matej Smodej. Ponoči in v megli je s svojim audijem bežal pred policisti. Beg se je končal v kapelici ob cesti, kamor je Mateja odneslo s ceste. Takoj je bil mrtev. Zgodilo se je manj kakor dva kilometra pred domom. Njegova mati, 49-letna Suzana Smodej, še do danes nima odgovorov na mnogo vprašanj, ki se ji zastavljajo. Občutek ima, da ji ne bodo razkrili vse resnice in vseh okoliščin, predvsem pa je zgrožena nad odnosom mož postave, ki so z užaloščeno družino menda ravnali precej brezbrižno. Ker se verjetno ne bo nič več zgodilo – miru ne bo imela, dokler ne izve, kako in zakaj je umrl njen Matej –, se bo v kratkem odločila, ali bo prevzela zasebni pregon zoper policista, ki sta se usodne noči podila za njenim sinom. Želi tudi, naj ljudje vedo, kako se vedejo policisti.

Spomini na tisto kruto aprilsko noč so še zelo sveži. »Ob pol štirih zjutraj je mlajši sin pritekel v spalnico in povedal, da je imel Matej prometno nesrečo. Po telefonu ga ni mogel več doklicati, bil je že mrtev. Rekel je, da je bil na kraju nesreče že mrliški oglednik. Takrat me je prešinilo, da je bil v vozilu morda še kdo in da moj sin morda ni umrl. Z možem sva odhitela tja, ravno je vlečna služba natovarjala avto. Prvega policista sem vprašala, kje je lastnik vozila. Odvrnil mi je, da na patologiji v Celju. Zvilo me je in tulila sem.« Policisti so jima ponudili prevoz domov, a s policijskim službenim vozilom, kar sta Smodejeva odklonila, zadevo je nato uredila zdravnica in poskrbela, da so se obupani starši vrnili. Komaj sta urejala misli. Kje je sin? Se je res tragično končalo? Zakaj jima ne povedo ničesar?

Suzana je pričakovala, da bodo na vrata družinske hiše na Ponikvi vsak hip potrkali policisti in pojasnili, kaj se je zgodilo. Ker jih ni bilo, je zjutraj, bila je nedelja, na vsak način hotela izvedeti za sinovo usodo. Predvsem pa slišati resnico. »Po sorodniku, ki pozna direktorja Generalne policijske uprave Stanislava Venigerja, sem nekako izsilila, da so me v sredo, dan po pogrebu, naposled poklicali iz Policijske postaje Šentjur in družino povabili na pogovor.« Že v nedeljo je klicala na patologijo, kjer so ji razložili, da ne morejo storiti nič pred prihodom preiskovalnega sodnika, truplo pa je zapečateno v vreči.

»Sina smo že pokopavali, a še vedno nismo vedeli ničesar o dogodkih. Naslednjega dne smo šli na šentjursko policijo in doživeli šok za šokom. Zbala sem se že, da bo mlajši sin katerega od policistov udaril, tako so se vedli do nas. Komandir je razložil, da je verjetno prišlo do kratkega stika, zato policije ni bilo pri nas, da pa smo tako ali tako bili na kraju nesreče. Dodal je, da so Mateja zasledovali možje s celjske postaje, v patrulji pa sta bila v Celje prerazporejena policista iz Radelj ob Dravi. Zaman smo spraševali, zakaj ga vendar niso normalno ustavili in popisali. Kazen bi že plačali. Povedali so samo, da ni zaustavil na znak policista.« Družino je še bolj ujezilo, ko jim je policist pokazal sinovo denarnico in škatlo z orodjem, češ da gre za premajhno vrednost, da bi jim te predmete nosili domov.

Mati se je kljub vsemu dokopala do razkritja nekaterih okoliščin, ki so usodne noči botrovale Matejevi smrti. »Patrulja je vozila od 300 do 400 metrov za njim. V zapisnik sta policista navedla, da se je za bežečim vozilom kadilo, ker je peljal po bankinah. Konfiguracija terena je takšna, da tega ne bi mogla videti. Piše, da je vozil cikcak, da sta mu svetila in trobila s sireno, a je še pospešil. Ne vem, zakaj ni ustavil. Mateja ni več in ničesar ne more povedati. Navedli so še, da je zaužil veliko alkohola. Poznam sina in vem, da pri tolikšni koncentraciji ne bi mogel niti stati.«

Da bi mati izvedela, ali se je primer po 14 mesecih vsaj premaknil z mrtve točke, je povpraševala povsod, kjer je lahko. »Na tožilstvu v Celju so mi sicer prijazno odsvetovali tožbo, saj da gre za policiste in ne bom nič dosegla, le za odvetnike bom zapravila denar. V Ljubljani so mi povedali, da zoper policista ne morejo ukrepati. Ne vem niti tega, ali sta bila v kakšnem postopku. Za enega sem slišala, da dela v posebni skupini, ki po lokalih opazuje pijance, jih nato ustavi in kaznuje, pri čemer so menda zelo uspešni. Pri mojem sinu se je pokazal njihov uspeh. Vse stoji, do danes nismo prišli nikamor in otroka mi nihče ne more vrniti.«

Matejev oče jo nagovarja, naj vendar pusti vse skupaj in poskuša normalno zaživeti, toda Suzana se ne vda. »Z možem sva plačala obnovo kapele, kamor je treščil Matej. Ko kdo pripelje na naše dvorišče, najprej pomislim, da se je sin morda vrnil. S poti pred domačo hišo se ponuja pogled na tisto kapelo. Ne bom mirna, dokler ne izvem, kako je bilo tisto noč.« Suzana pravi, da sin ni bil predrzen voznik. »Vprašala sem ga, kaj je šel kupit tistega audija. Pa je rekel: 'Mami, to je varen avto.'«

Za nesrečo nista odgovorna policista

Policija odgovarja, da policista nista odgovorna za nesrečo. »Razumemo bolečino staršev ob nesrečnem dogodku in vsekakor bi želeli, da se tragična nesreča ne bi zgodila. A kot izhaja iz ugotovitev komisije, ki jo je ustanovil generalni direktor policije, za nesrečo nista bila odgovorna policista. Generalni direktor policije Stanislav Veniger je v zvezi s primerom, ki ga navajate, imenoval komisijo z nalogo, da oceni, ali so bila policijska pooblastila v tem primeru uporabljena zakonito in strokovno. Komisija je ugotovila, da sta policista PPP Celje ob nadzorovanju in urejanju prometa na regionalni cesti zunaj naselja Dole opazila voznika osebnega vozila, ki je vozil levo-desno po vozišču, in sta ga zato ustavljala s posebnimi svetlobnimi in zvočnimi znaki. Voznik policistovih znakov za zaustavitev ni upošteval, ampak je močno pospešil hitrost vožnje ter vožnjo nadaljeval proti naselju Primož pri Šentjurju. Vozil je izjemno hitro in z vozilom peljal tudi po bankinah vozišča. Policista sta zato vozilu sledila, a na tolikšni razdalji, da sta še vzdrževala vizualen stik oziroma spremljala smer vožnje bežečega vozila (vozila sta na razdalji od 300 do 400 metrov). Glede na to, da je bežeči voznik vozil tako, da je neposredno ogrožal varnost drugih udeležencev v prometu in lastno varnost, bi v skladu z zakonodajo policista imela podlago tudi za začetek aktivnega zasledovanja (prehitevanje in prisilna ustavitev), vendar se je v manj kot 62 sekundah od prvega obveščanja OKC PU Celje zgodila prometna nesreča, v kateri je bežeči voznik izgubil življenje.«