LJUBLJANA – Toliko je zahvaljujoč številnim izkušnjam podkovan v kazenskem pravu že postal 38-letni Kamničan Denis Čaušević, da dobro ve, da je zadnje čase še kako v modi že na začetkih sodnih procesov predlagati postavitev sodnega izvedenca za psihiatrijo ter se poskušati z njegovo pomočjo izogniti zaporu. »Takega sodnega izvedenca zahtevam za alkohol in drogo,« je na včerajšnjem predobravnavnem naroku nagovoril okrožnega kazenskega sodnika Borisa Gabrijela Hrovata.
»Zaradi morebitne neprištevnosti med kaznivim dejanjem?«
»Seveda, oboje sem užival v tistem času.«
Iz Igriške
ulice brez plena
Staremu znancu z zatožnih klopi sicer po naših informacijah še ni nikoli uspelo, da bi se za kakšno očitano mu kaznivo dejanje izvlekel kot neprišteven in da bi bil potem neodgovoren za svoje početje. Zdaj je na prestajanju enoinpolletne zaporne kazni, čaka še na pravnomočnost osemmesečne in prav zaradi njegove predkaznovanosti tudi v zadnjem sodnem postopku, ki je stekel proti njemu, tožilka Dragica Abrahamsberg ni pokazala niti trohice milosti. »V primeru, da prizna, zanj predlagam kazen osem mesecev zapora.«
Resnici na ljubo bi bila njena ponudba, če bi se Čaušević prvič znašel v kazenskem postopku, veliko milejša, saj spet ni zagrešil tako velikega zločina. Obtožba mu očita nadaljevano kaznivo dejanje poskusa velike tatvine. V noči na 29. februar lani naj bi namreč na Igriški ulici 3 z vlomilko premagal ključavnice treh kleti ter jih preiskal. Toda oškodovanci Dušan K., Luka Ž., in Blaž M. v njih razen šare in morda vložene zelenjave, kakšnih paprik ali kislih kumaric, niso hranili nič dragocenejšega, zato je odšel praznih rok.
Kake posebne medijske pozornosti si zasvojenec s kokainom (pred časom se je sicer pohvalil, da je že ozdravljen) s tem očitkom na njegov račun ne bi niti zaslužil, če ne bi že od leta 2002 nenehno povzročal sivih las policistom, ki pa imajo vsaj to srečo, da je pri svojih nezakonitih podvigih, včasih celo nadvse vratolomnih, običajno tako nespreten, da jim skoraj vsakič pade v roke. Med vlomom v kleti naj bi tako na prizorišču razdajal svoje DNK-sledi.
Ponoči po
Ljubljani kot mizar
V zadnjih mesecih se je moral Čaušević že večkrat zagovarjati zaradi grehov, ki jih zagrešil v letu 2016. Z veliko neumnostjo je denimo zablestel sredi pomladi, ko so morali dobri ljudje celo reševati njegovo kožo. Le sam ve, kako mu je 12. maja po polnoči uspelo splezati na streho 12 metrov visoke stanovanjske hiše na Trubarjevi cesti. Z nje je stopil na sosednjo hišo dvojček, nato pa skozi balkonska vrata vlomil v stanovanje Saše K. T. Ukradel je njen nahrbtnik, brusilko delta in stroj festorol. Pred odhodom je razbil nekaj luči, spotaknil se je tudi ob vedro z barvo, da je ta pljusknila po stanovanju, v kateri so ravno potekala obnovitvena dela. Ko je poskušal splezati nazaj na tla, pa mu je pri tem moral pomagati neki bližnji stanovalec, sicer bi kaj lahko zgrmel v globino. Na kraju zločina pa je pozabil svojo kartico zdravstvenega zavarovanja, da so ga organi odkrivanja storilcev kaznivih dejanj še lažje našli.
Že med zapuščanjem Trubarjeve ceste sta ga legitimirala policista, ki ju je kajpak zanimalo, zakaj sredi noči po središču Ljubljane pohajkuje s kotno brusilko in brusilnim strojem, a ju je očitno prepričal z odgovorom, da je pač mizar.
sicer bi kaj lahko zgrmel v globino.
V isti noči je Čaušević na Trubarjevi cesti vlomil še v kitajsko restavracijo, iz nje ukradel nekaj zlatnine, prenosni telefon, brivnik ter več oblačil, tam najdeni kovček pa napolnil z 21 steklenicami pijač. Odkorakal je, a se mu je očitno tako mudilo, da je na terasi restavracije pozabil nahrbtnik z brusilko in strojem.
Zaradi obeh tatvin in zaradi poškodovanja tuje stvari (na Petkovškovem nabrežju je namreč prerezal ponjavo za prekrivanje zamrzovalnika) je poleti sedel na zatožno klop okrožnega sodišča in spoznali so ga za krivega, čeprav je tudi takrat govoril, da bi morali upoštevati, da je bil v času storitve kaznivega dejanja pod vplivom tablet, kar pomeni, da se ni dobro zavedal, kaj počne. Obsojen je bil na leto in pol zapora in to kazen torej ravno zdaj prestaja.
K nadškofu
pod rivotrilom
Še dodatnih osem mesecev zaporne kazni ga je proti koncu lanskega leta doletelo na okrajnem sodišču, ker je 3. marca nepovabljen vstopil na sedež ljubljanske nadškofije na Ciril-Metodovem trgu. V pritličju je prepletal železno ograjo in se napotil v drugo nadstropje, kjer si je za tarčo izbral stanovanje nadškofa Stanislava Zoreta. Obtožni predlog ga je bremenil, da mu je ukradel šampone, črni anorak, črni dežnik z ukrivljenim ročajem, prenosni računalnik ter dve kuverti z denarjem, v eni je bilo 510 evrov, v drugi pa 7500 avstralskih dolarjev.
Tudi v tem postopku je Čaušević zaigral na struno morebitne neprištevnosti. »Ne vem niti, kje je nadškofija. Sploh ne vem, da bi bil tam. Res pa je, da sem imel v tistem času duševne težave, obiskoval sem metadonsko terapijo, pa še zdravnica mi je predpisala rivotril.«
Na sodišče ni bilo psihiatra, ki bi mu dal prav, so pa prišli cerkveni uslužbenci, ki so ga zasačili med odhajanjem iz nadškofije. Natvezil jim je, da je k njim prišel le zaradi tega, ker mora nujno na stranišče, a so bili dovolj sumničavi, da so od njega zahtevali osebno izkaznico, jo fotokopirali ter tako še kako pomagali policistom, ko je Zore ugotovil, da je nekdo šaril po njegovih sobanah.
In čeprav je Denis Čaušević sprva torej trdil, da se ne spominja, da bi kdaj v življenju sploh bil v prostorih nadškofije, se je pod težo dokazov zlomil in priznal krivdo. Nadškof Zore lahko sicer kar pozabi na stvari, ki mu jih je ukradel; manjši osebni računalnik znamke Acer je tat denimo zamenjal za merico kokaina.
