LJUBLJANA – »Jest ... Meni je zelo žal, da se je zgodilo. Res obžalujem, toda ni se vse zgodilo tako, kot je navedeno v obtožbi. Bil sem udeleženec v prometni nesreči, okoliščine pa so bile drugačne,« se 29-letni Ljubljančan Simon Mekinda na včerajšnjem predobravnavnem naroku pred mestno okrožno kazensko sodnico Andrejo Sedej Grčar ni popolnoma strinjal s tožilskimi očitki na svoj račun. »To torej pomeni, da krivde ne priznate,« je sodnica ugotovila, da tožilsko-odvetniških pogajanj o priznanju krivde v zameno za milejšo kazen ni bilo ali vsaj niso bila uspešna, zato je za 18. november napovedala začetek sojenja.
Po nesreči
kupil ponjavo
Mekinda je eden redkih povzročiteljev prometnih nesreč na Slovenskem, ki so se znašli v priporu. Očitno je na cesti res nevaren, saj sedi zaradi ponovitvene nevarnosti, resnici na ljubo pa zapahe tudi zasluži, saj je 8. julija zakrivil smrt motorista, po nesreči pa se ni zaustavil, da bi vsaj poskušal pomagati hudo ranjenemu in umirajočemu človeku. Raje se je zapeljal do bencinskega servisa in kupil ponjavo, da bi prekril in skril svoj avto in tako poskušal ubežati roki pravice.
A ni mu uspelo. Policisti so namreč uporabili taktiko, ki se večinoma izkaže za uspešno, saj so še istega dne v občilih zaprosili javnost za pomoč pri iskanju ubežnika. In že naslednjega dne so na Mekindovih rokah škrtnile lisice, za čas razjasnitve okoliščin pa so pridržali tudi njegovo partnerico Tjašo Bunič, ki je bila v usodnih trenutkih sopotnica v njegovem focusu. Našli so poškodovan avto, ki ga je odpeljal na neko parkirišče in tam prekril. Deli, ki so z njega manjkali, so se popolnoma ujemali z odpadlimi na križišču. Kot so tedaj poročali iz PU Ljubljana, so Mekindo že večkrat prej obravnavali zaradi prometnih prekrškov, zaradi katerih je leta 2008 izgubil vozniško dovoljenje, enkrat pa so mu odvzeli vozilo, saj ga je vozil med veljavno prepovedjo. Niti na sodišču Mekinda včeraj ni bil prvič, saj je bil že kaznovan zaradi različnih kaznivih dejanj, zanj, denimo, še velja lanska pogojna obsodba zaradi velike tatvine.
Vozil je torej brez veljavnega vozniškega dovoljenja, povzročil nesrečo in pobegnil, tožilstvu pa to še ni dovolj, saj trdi še, da je bil zadet. Preganja ga po najstrožjem členu iz kazenskega zakonika za prestopnike v prometu. Nevarna vožnja v cestnem prometu predvideva do 12 let zapora za tistega, ki pod vplivom prepovedanih drog, psihoaktivnih zdravil ali drugih psihoaktivnih snovi povzroči smrtno prometno nesrečo. Zaradi pobega bo odgovarjal tudi zaradi zapustitve poškodovanca v prometni nesreči brez pomoči, za kar je predpisano do enega leta zapora.
Takoj po nesreči, usodni za motorista Kozjeka, so splet preplavila mnenja, da je križišče, v katerem se stikata Šmartinska cesta in cesta Trbeže, zares slabo pregledno in se je na njem zgodilo že veliko prometnih nesreč, zato bi bilo tam najbolje zgraditi krožišče. Nedaleč od kraja te nesreče stoji znak za zmanjšanje hitrosti s 70 na 50, vendar so si tudi nekateri strokovnjaki enotni, da marsikateri voznik zmanjša hitrost šele, ko zapelje v naselje, to pa je po križišču. Drugi spet menijo, da cesta zaradi padca, ovinka in slabše preglednosti zaradi živih mej od udeležencev v prometu res terja še posebno previdnost, toda uradno velja, da to križišče ni obravnavano kot mesto z visoko stopnjo prometnih nesreč. In čeprav so pristojni jeli že takoj po nesreči odkrito govoriti o krožišču, je tam še vedno vse tako, kot je bilo julija. Tudi če bi motorist vozil počasneje, celo dovoljenih 50 na uro, nesreče ne bi mogel preprečiti, saj se je zgodilo v sekundi. |
Motorist
ni imel možnosti
Bilo je torej 8. julija, ura je bila 18.13, ko je Mekinda vozil zelenega focusa po ulici Trbeže iz smeri Snebrske proti Šmartinski cesti. Na križišču je z neprednostne ceste zavil levo na prednostno Šmartinsko, po kateri je z njegove leve strani pravilno pripeljal voznik motorja yamaha, 52-letni Simon Kozjek. Trčenje je bilo neizogibno, Kozjek se je zaletel v zadnji levi bok focusa in padel. Med številnimi drugimi poškodbami je bil zanj najbolj usoden pok aorte, zaradi katerega je kmalu umrl. Mekinda ni pomagal, ni poklical reševalcev ali policistov, raje se je odpeljal naprej in kupil ponjavo.
Pred preiskovalno sodnico je govoril, da sploh ne ve, kje je bil tistega dne, da je on zapeljal v križišče, pa mu je pozneje rekla njegova punca. Motorista bojda sploh ni videl in po njegovem mnenju je ta zagotovo pridivjal 100 na uro. Ne spominja se, zakaj je peljal naprej, ne ve, kam je odpeljal. Prej je bojda užival heroin, v času nesreče pa je bil na metadonu in tudi 8. julija je zjutraj dobil svojo 80-mililitrsko dozo. Poleg tega je redno užival pomirjevala helex in xanax – zjutraj tri tabletke ene vrste, zvečer pa tri druge vrste. O tem, da bi kupil ponjavo, pa se mu menda niti ne sanja.
Čeprav je tudi njegovo dekle Buničeva zatrdilo, da sta šele po nesreči – kajpak od neznancev (!) – kupila heroin in kokain ter se začela zadevati, piti in jemati pomirjevala, tožilstvo vztraja, da je imel tisto, kar so v njegovi krvi in urinu našli po prijetju, v sebi že med nesrečo. Tega pa je bilo ohoho, med drugim kokain.
Svoje je že v preiskavi povedal izvedenec cestnoprometne stroke dr. Janez Kopač in se verjetno le cinično nasmehnil Mekindovemu mnenju, da je yamaha zagotovo dirjala 100 na uro. Sam je namreč izračunal, da je Mekinda s focusom v levo zavijal 20 na uro, motor pa je v tistem v njega trčil s 60 na uro. Izvedenčev sklep: »Voznik avta je imel realne možnosti, da se pred vključevanjem na glavno cesto prepriča, ali lahko to varno izpelje. Tega ni storil, s svojo vožnjo je zaprl pot motoristu, za katerega je bil njegov manever nepričakovan. Tudi če bi motorist vozil počasneje, denimo dovoljenih 50 na uro, nesreče ne bi mogel preprečiti, saj se je ta zgodila v reakcijskem času ene sekunde.«
