Bog mi je priča, da nisem umoril Jamnika

LJUBLJANA – Dr. Milko Novič – obtožen je umora, saj da je 16. decembra 2014 okrog 19.40 na parkirišču restavracije v Tbilisijski ulici s strelnim orožjem kalibra 7,65 mm dr. Janka Jamnika dvakrat ustrelil v glavo – je podal zagovor pred kazensko okrožno sodnico Špelo Koleta. »Bog mi je priča, da tega nisem storil. Ni v moji navadi revanšizem, v življenju ne bi nikogar ubil, nisem in ne bom.« Ni se torej maščeval svojemu nekdanjemu direktorju v Kemijskem inštitutu za to, ker mu je ta davnega leta 2009 izročil delovno knjižico. »Pa čeprav so se mi na inštitutu dogajale grde stvari. Vendar nisem zaradi tega nikoli nikomur verbalno ali pisno grozil, zadeve sem vselej reševal dostojanstveno in zakonito, tudi s pisanjem pritožb.«

Šestnajstega decembra je večino dneva bojda preživel na Krasu, kjer je imel poslovne razgovore. Okrog 18. ure se je vrnil domov, se preoblekel v pižamo, žena je pripravila večerjo, nato pa se odpravila na novoletno zabavo inštituta, kjer je bila tudi sama zaposlena. »Ni mi povedala, kje jo imajo, o inštitutu se po moji odpovedi sploh nisva pogovarjala,« trdi Novič in nadaljuje, da je ves večer preživel doma in da je nekaj minut pred 22. uro v napovedi večernih poročil izvedel, da so na Viču odjeknili streli in so v zvezi s tem omenjali Jamnika.

Prav pričam obrambe je bil sicer namenjen prvi dan sojenja, tistim torej, ki so Noviču v preiskavi ponudile alibi, da je že časovno nemogoče, da bi bil on morilec. Od njegovega doma do prizorišča streljanja je okrog dva kilometra, na poti je pet semaforjev, železniška proga in široka Tržaška cesta. Tudi v pismu, ki nam ga je Novič nedavno poslal s Povšetove, se strinja, da je ključni podatek v obtožbi, da ura kaže 19.28, ko naj bi ga hči videla doma, vendar pa takrat ni odhajala od doma, s prijateljico na telovadbo. »Ob 19.28 je prejela klic kolegice, ki je prihajala po njo. Temu je treba dodati še nekaj minut, da se je oblekla in odšla. Recimo 19.32. In takrat sem jaz ležal na kavču pred televizorjem v pižami. Da bi se oblekel, bi recimo potreboval pet minut. Smo na 19.37. In še vedno sem doma. Jamnik je bil ustreljen ob 19.38!!!«

Novičeva hči Jera je te trditve včeraj potrdila. »Kake tri minute je zagotovo minilo od prijateljičinega klica pa do takrat, ko sem šla čez dnevno sobo, tati je ležal na kavču in gledal televizijo.« Tudi prijateljica Urška priča, da je od njenega klica pa do Jerinega prihoda v avto moralo miniti nekaj minut, omenila je tri.

Novičeva žena Marjana ne verjame, da je mož morilec: »Nikoli ni bil agresiven in te obtožbe... To ne gre skupaj z njim.« Ko je odhajala od doma, je po njenih besedah v pižami ležal na kavču, ko se je okrog 23. ure vrnila, pa je bil prav tako v pižami, le da se je s prenosnim računalnikom že premestil v spalnico.

Da je pred nami očitno precej dolg sodni proces, med katerim bodo preverjali vsako še tako drobno informacijo, priča tudi vprašanje Noviču, ki morda napeljuje na še en možni motiv za zločin, ki se mu očita. Iz enega od uradnih zaznamkov namreč izhaja informacija, da naj bi bila njegova žena in Jamnik svojčas, bojda pa v študentskih časih, ljubimca. Obtoženec je le debelo pogledal. »Prvič slišim za kaj takega.« Kaj pa pravi Marjana Novič? Ni skrivala cinizma v glasu: »Glede na to, da je bil Jamnik devet ali deset let mlajši od mene, bi to moralo torej biti v času, ko sem jaz že študirala, on pa je bil še v osnovni šoli?!«