JUROVSKI DOL, NEGOVA – V četrtek bo minilo 20 let od umora predsedniškega kandidata Ivana Krambergerja. Dimnikar, izumitelj, dobrotnik, gostilničar, pisatelj in končno politik – vse to je bil dobri človek iz Negove, ki se je od rojstva v revščini pretolkel do kandidata za predsednika države. Do usodne nedelje, 7. junija 1992, ko ga je na predvolilnem zborovanju v Jurovskem Dolu pri Lenartu zadela krogla.
Je šlo za atentat, pijanski umor ali nesrečo?
Po 20 letih pravzaprav še vedno ostajajo dvomi o krivdi obsojenega storilca, ki je dejanje v prvem trenutku močno pijan priznal, pozneje pa odločno zanikal. Prav tako ostajajo dvomi o korektnosti preiskave in dejstvo je, da se doslej nihče ni vtikal v površno delo policistov in kriminalistov, kar še vedno dovoljuje različne špekulacije, dvome in sumničenja. In pri tem bo tudi ostalo, ob okroglih obletnicah Krambergerjeve smrti pa se bo verjetno vedno znova pojavljalo isto vprašanje: Kdo je res ubil Ivana Krambergerja?
Zlovešča napoved
Ivan Kramberger, ki je pred dvema desetletjema med svojimi javnimi nastopi pred množicami zborovalcev z jezikom tolkel levo in desno, je med drugim govoril: »Če bom jaz predsednik, se bodo tisti, ki se zdaj vozijo v mercedesih, vozili s 'fičkami'!« In še: »Mogoče bodo tudi mene spravili stran tako kot Kennedyja in Olafa Palmeja,« je izjavil že leta 1990.
Pri desetih od doma
Posebnež med posebneži se je rodil leta 1936 v Negovi v družini z osmimi otroki; šest jih je zaradi revščine moralo na služenje za pastirčka. Tudi mali Ivan je moral od doma, ko je dopolnil 10 let. Končal je štiri razrede osnovne šole, pozneje se je izučil za dimnikarja. Po odsluženju vojaškega roka je kmalu odšel v Nemčijo, kjer je v Duisburgu ostal dolgih 20 let.
V bolnišnici, kjer je delal, se je vrtel okoli dializnih aparatov
Bil je spreten mehanik, in česar se je lotil, je praviloma tudi razrešil. Za svoje izumiteljstvo na področju izboljšav dializnih aparatov naj bi prejel lepe denarce. Dejstvo je, da se je proslavil s svojimi darili različnim bolnišnicam po Jugoslaviji, njegovo donatorstvo, ki ga je sčasoma začela spremljati tudi medijska pozornost, je rodilo mit o dobrem človeku iz Negove.
Po upokojitvi je v Sloveniji začel graditi svoj imidž
Zaslovel je s spretnimi medijsko podprtimi akcijami. Z občutkom za socialne krivice si je pridobil naklonjenost, ki je izbruhnila na dan na prvih predsedniških volitvah leta 1990. Njegova popotovanja z odprtim bugattijem po Sloveniji in opico Ančko na ramenih so postala znamenitost, ki je združevala radovedneže in tiste, ki so Iveku verjeli. In ga imeli radi.
Neverjetnih 18,5 odstotka glasov
Ko se je leta 1990 odločil za kandidaturo za predsedniške volitve, je bil deležen posmeha in pomilovalnih pogledov; njegova pojava, njegovi dolgi lasje in ostri jezik so sprožili številne pripombe o resnosti volitev. Tudi njegovi politični tekmeci so se po tihem posmehovali. Kramberger pa je potoval po Sloveniji in govoril. Na prvih volitvah je dobil neverjetnih 18,5 odstotka glasov.
Leta 1992 je spet napovedal kandidaturo in se znova z velikim zamahom lotil kampanje. Grožnjam ni bilo konca, na grozovit način so umorili njegovo zvesto spremljevalko, opico Ančko. Njegovo kampanjo so 7. junija 1992 pretrgali streli v Jurovskem Dolu.
Atentat ali pijanska krogla?
V nedeljo, 7. junija 1992, so se vaščani skoraj v polnem številu zbrali pred cerkvijo v Jurovskem Dolu. Popoldne ob 18. uri je začel svoj poslednji govor. Ob 18.45 je odjeknil strel. Ta je prišel iz lovske, morda tudi vojaške puške. Tudi ta pomembni podatek je ostal pod vprašajem. Ivan Kramberger je padel, množica je onemela. V nekaj minutah je bilo vsega konec. Novica, ki je obkrožila Slovenijo, je odjeknila kot bomba.
Toda policija je bila izjemno učinkovita
Ob 20. uri so že prijeli domnevnega storilca, močno pijanega domačina Petra Rotarja. Krogle, ki je utrnila Ivanovo življenje, niso našli nikoli, čeprav jo je iskalo kar 50 policistov. Razletela se je v nič. Od kod je priletela? Iz stare hiše soseda Roškarja ali iz nove Rotarjeve hiše? Sodišče je odločilo, da je Peter Rotar streljal iz svoje hiše, njegov zagovornik Ivan Bukovnik pa je vztrajal, da je dokazni postopek pomanjkljiv, in zahteval njegovo obnovo.
Kopica neodgovorjenih vprašanj
Peter Rotar je dejanje priznal, ga nato zanikal, po sojenju pa se je vdal v usodo. Nihče ni upošteval odvetnikovih pripomb o preiskavi. V Roškarjevi hiši so policisti našli priprto okno, na mizi dva kozarca ter nekaj nabojev za vojaško puško. Odgovor, da so naboje tam med preiskavo pozabili policisti, je dokaj majav, predvsem pa je čudno, da se s tem niso podrobneje ukvarjali. Se ve, kdo je pil iz obeh kozarcev? Ne, kajti sledov ali odtisov niso vzeli. Na sedalu stola, ki je stal ob oknu, so bili odtisi podplatov. Čigavih? Se ne ve, ker je dokaz preprosto izginil, izpuhtel. Primerjava Roškarjevih in Rotarjevih obuval bi mogoče dala odgovor. Morda ni bil ne prvi ne drugi, ampak kdo tretji. Zadovoljili so se s pojasnilom Roškarjeve žene, da mož včasih stopi na stol, medtem ko je Roškar trdil, da stola nikoli ne uporablja in tudi sedala ni odtrgal on! V obtožnici pa je zapisano: »Verjetno je Roškar stopil na stol.« Ne gre pozabiti, da je na tem stolu, katerega sedalo je čudežno izginilo, morda stal Krambergerjev morilec!
Ob vsem tem je predsednik sodnega senata, mag. Zlatko Dežman, ki je izrekel sodbo, takrat govoril: »Imam mirno vest. To je bil eden od najbolj jasnih in lahko dokazljivih umorov. Nobenih skrivnosti ni, izvedenci so korektno opravili delo.« Res?
Koga je sodnik slepil?
Oči javnosti so bile uprte v 42-letnega Petra Rotarja, ki je pohlevno priznal zločin, pojasniti pa ga ni znal. Motiv je ostal nepojasnjen, obveljalo je, da Ivan Kramberger Rotarju pač ni bil simpatičen. Pred zborovanjem v Jurovskem Dolu naj bi Rotar izjavil, da »tega butla že ne bo šel poslušat«.
Rotarjev dvom o priznanju
Kljub številnim dvomom o korektnosti predkazenskega postopka je sodišče zelo hitro odločilo. Razlik v izvedenskih mnenjih o potovanju krogle ni upoštevalo. Tudi izvedeniško psihiatrično mnenje vzbuja nekaj dvomov; ocena, da je bil Rotar z mnogo preveč promili alkohola v krvi prišteven, je močno vprašljiva. Mariborsko sodišče je Petra Rotarja obsodilo na devet let zapora, po pritožbi pa je višje sodišče dodalo še tri leta. Obsojenca so preselili v zapore na Dobu, kjer se je, kljub temu da je dejanje pozneje zanikal, vdal v usodo in postal miren, neproblematičen zapornik.
Peter Rotar: Jaz nisem streljal, vi pa raziščite resnico
Leto dni po sodbi je Peter Rotar v zaporu na Dobu povedal: »Res sem priznal, vendar zaradi vinjenosti še danes ne vem, ali sem kriv ali ne. Niti se nisem vsega zavedal, poleg tega pa sem se bal, da me ne bi pretepali. Zdaj ko trezno razmišljam, tudi meni marsikaj ni jasno. Predvsem vem, da tako pijan ne bi mogel zadeti človeka v srce. Strel bi lahko prišel tudi iz gošče nad Roškarjevo hišo, iz katere naj bi, po prvih ugotovitvah kriminalistov, streljal jaz. Potem so ugotovili, da sem ustrelil iz svoje nove hiše.«
Odgovoril je tudi na namige, da je bil plačani morilec. »To sem slišal, spraševali so me celo, kam sem zakopal denar, ki sem ga dobil za plačilo. Nesmisel. Imel sem denar, delal sem na kmetiji, ki ni majhna. Toda pomembnejše so govorice o političnem motivu; če je tako, nimam nobenih možnosti. Le kdo bi zdaj, ko sem obsojen jaz, priznal.« Tako je govoril junija 1993.
Po devetih letih so ga pogojno spustili na prostost.
Krambergerjev sin brez sovraštva
O dvomih in sumničenjih o umoru Ivana Krambergerja smo se te dni pogovarjali z njegovim sinom Ivekom, ki je bil takrat star komaj šest let. »Kaj naj rečem, verjamem v pravno državo. Glede na dokazno gradivo in na priznanje je sodnik odločil, kot je. Rotar je bil obsojen, odsedel je devet let. Ne gojim nobenega sovraštva do nikogar. Res je, pred nekaj leti, ko sem razmišljal, zakaj je oče umrl, sem imel pomisleke, da ni vse tako, kot je bilo prikazano. Z leti sem začel drugače gledati na to, če se bom vse življenje ukvarjal s tem, bom najbolj škodoval sebi, svojemu zdravju, trpel na živcih. Nekdo je sedel zaradi umora, ali je pravi, ne vem, ne morem vedeti, nisem videl, kdo je streljal. Ne glede na to, ali je pravici zadoščeno ali ne, mi očeta nič ne more vrniti.«
Ivan Bukovnik, Rotarjev zagovornik
»Zdaj po 20 letih lahko le ponovim, da je bila preiskava zelo čudna. Že takrat sem opozarjal na nujnost razjasnitve dogajanja v Roškarjevi hiši (ki je zdaj ni več), ki je stala blizu Rotarjeve. Teoretično bi storilec lahko streljal iz ene ali iz druge hiše. V Roškarjevi hiši je bilo namreč jasno vidno stojno mesto oziroma strelski položaj ob oknu. Vse je bilo kot pripravljeno za strel: lep pogled na trg pred cerkvijo in odličen položaj. Tam so našli štiri kozarce, dva sta bila uporabljena, bili so še ostanki pijače. Na mizici so bili razsuti različni naboji, na sedalu stola pa je bil odtis obuvala. Ko sem preiskovalce opozoril, naj to raziščejo, so zamahnili z roko. Nihče ni vzel vzorcev pijače, odtisov s kozarcev, odtis obuvala na sedalu ni nikogar zanimal. Pozneje je fotografija situacije iz Roškarjeve hiše izginila, dolgo zatem sem našel le kopijo. Ne trdim, da je strel priletel od tam, a dejstvo je, da je tam nekdo bil! Moti me, ker so vse to preprosto zanemarili. Morali bi ugotoviti okoliščine, če ne drugega, zaradi izločitve sumov. Kot rečeno, bilo je čudno. Dandanes bi se preiskave gotovo drugače lotili. Rotar je res priznal, a pozneje, po drugostopenjski sodbi, zanikal. Prepozno. Zahteval sem obnovo postopka. Zaman.«
Peter Rotar: »Nedolžen sem«
Pogovarjali smo se tudi s Petrom Rotarjem, ki ne skriva, da novinarjev ne mara preveč. »Pustimo to, jaz ne dajem izjav. Napišite sami. Saj novinarji ne morete nič rešiti. Samo drek mečete. Iz tega ne bo nič. Če bi imel denar, bi lahko dokazal resnico. O odvetnikih pa ni vredno izgubljati besed. Saj sem svojemu govoril, da nisem kriv, pa mi je samo denar pobral, naredil pa nič. Moraš imeti več denarja in nova dokazila. Kako naj do tega pridem? Pa poglejte te politike in tajkune, sodijo jim, pa ne morejo nikomur nič dokazati. Oni so kradli, pa jim ne morejo dokazati, jaz pa nisem nič naredil, pa sem bil zaprt. Saj so vsi odpovedali. Ampak mnogi od tistih, ki so mene spravili v arest, so že pocrkali. Vse je hudič pobral. Prej ko bom jaz škripnil, bodo vsi pomrli. Bog je na svetu, edino tu je še pravica.«
Zakaj pa ste dejanje priznali, dregnemo Rotarja. »Seveda, če so me pa prisiljevali in še pijan sem bil. Škoda, da sploh še govorimo o tem. Tisti, ki so me po nedolžnem obtožili, že vedo. Poglejte, vojaški balistik je dal drugačno mnenje, a so ga zavrnili. Imel sem čez šest promilov alkohola v krvi, smrtno dozo, pa so vse to zakrili. Policija ni imela interesa, 50 jih je iskalo kroglo, a je niso našli. V glavnem, jaz nisem streljal, zdaj pa vi raziščite, če ste tako sposobni. Mene ste tako in tako vsi obsodili; saj v sodbi piše – kriv v imenu ljudstva.«
