Sam si svoje sreče kovač. Če ti življenje ne nakloni priložnosti, po kateri hlepiš, potem si jo pač ustvari sam. Tako je v svojih poznih 20. letih razmišljal George Lazenby, ki ni imel za sabo še niti minute igranja, a vendar si je s sladkimi besedami, izmišljenim življenjepisom in zvrhanim košem samozavesti ter drznosti utrl pot na avdicijo za film o Jamesu Bondu.
»Bil sem neustrašen, ničesar nisem mogel izgubiti. Gnalo me je prepričanje, da vse, kar dosežeš, dosežeš, ker si to močno želiš,« se spominja Lazenby, ki je izkoristil luknjo, ki je nastala, ko si Sean Connery ni želel še petič nadeti smokinga tajnega agenta 007.
Bila je sredina 60. let minulega stoletja, postavni Avstralec, ki ga je v Evropo povedla manekenska kariera, je živel sanjsko življenje. Imel je denar in žensk, kolikor mu je poželelo srce. »Če sem na ulici uzrl dekle, ki me je pritegnilo, sem pristopil in ji preprosto dejal – ti in jaz, pojdiva. Ali me je nagnala ali pa sprejela,« se spominja zvezdnik in doda, da so bila to sproščena in svobodna 60. leta, ko se je še smelo piti in kaditi, »ko je bilo dovoljeno vse«.
Na avdicijo oblečen kot Connery
Ko se je razvedelo, da Bondovi ustvarjalci iščejo novega junaka, je potrkal na vrata Conneryjevega krojača in si nadel obleko, ki je škotski zvezdnik ni potreboval. Prepričal je tudi njegovega brivca, da ga je pristrigel kot zvezdnika. Nato pa se je, ker ga pač ni bilo na seznamu kandidatov za Bonda, s sladkimi besedicami prebil mimo receptorke ter v sobo režiserja in producenta vkorakal z drznimi besedami: »Slišim, da iščete novega Bonda. Tukaj sem.«
To je bilo očitno dovolj, da so Georgea dali na večmesečne teste, s katerimi je moral dokazati, da se lahko prelevi v vohuna. Moral je pokazati znanje pretepanja, izgubiti avstralski naglas ter – to v tistih časih nikakor ni bilo nepomembno – dokazati heteroseksualno usmerjenost.
»Zaposleni pri filmu so mu v sobo večkrat poslali dekle in čakali, medtem ko se je Lazenby z njo ljubil,« v knjigi Some kind of hero (Neke vrste junak), v kateri razčlenjujeta Bondove filme, pišeta Matthew Field in Ajay Chowdhury. Ko je oktobra 1968 padla kocka in so Lazenbyju za film V službi njenega veličanstva prižgali zeleno luč, je ta režiserju Petru Huntu vendar zaupal, da nima nikakršnih izkušenj z igranjem. »Vse si nas preslepil. Vztrajaj pri svoji zgodbi in iz tebe bom naredil naslednjega Bonda.«
Seksualna suša
Vloga najslovitejšega vohuna mu je prinesla slavo. Marsikdo mu je tudi pel hvalo, češ da se je izvrstno odrezal, med temi tudi za mnoge najboljši Bond, šarmantni Škot Sean Connery. A vendar je bilo igrati polikanega agenta za Lazenbyja enkrat več kot dovolj. V nasprotju s splošnim prepričanjem, da Bondu ženske padajo pred noge, je Lazenbyja zaradi vloge doletela seksualna suša.
»To je bilo obdobje hipijev, zato ženske niso padale na moške v oblekah. Za nameček je Bond poosebljal institucijo. Če si žensko želel spraviti med rjuhe, si moral imeti dolge lase, hlače na zvonec,« navaja vzrok, čemu je zavrnil ponovitev kultne vloge, četudi mu je producent Harry Saltzman zanjo ponudil okrogel milijon funtov.
»Tedaj sem bil omejen na kakšnih pet žensk v devetih mesecih. Ne želim se bahati, toda v času pred Bondom sem to število prekoračil v enem samem dnevu.« A vendar je bila zavrnitev vloge morda malce nespametna. »Lahko bi še enkrat ali morda dvakrat igral Bonda. Tako bi bila moja kariera povsem drugačna. A moral bi se pokoriti in ne bi doživel vsega, kar sem nato doživel.«
