Izšla je nova knjiga, ki podrobno opisuje, kako so napeti odnosi med zadnjim nemškim cesarjem Wilhelmom II. in njegovimi britanski sorodniki pred prvo svetovno vojno za vedno končali vladavino njegove družine. V času pred prvo svetovno vojno so bile kraljeve družine Nemčije, Velike Britanije, Rusije in Danske tesno povezane, a konec 19. stoletja, po smrti britanske kraljice Viktorije, se je vse to sfižilo. Viktorija je bila namreč vezni člen med evropskimi monarhijami, saj so se njeni otroci poročili v različne dežele in na njeno pobudo so se pogosto srečevali in skupaj preživljali praznike. Cesar Wilhelm II. je bil najstarejši vnuk britanske kraljice Viktorije, katere družina je Evropi vladala med 19. stoletjem in na začetku 20. Wilhelm ni bil v najboljših odnosih z mamo, princeso Viktorijo, najstarejšo hčerjo kraljice Viktorije in princa Alberta. Zaradi sporov z mamo je zadnjega nemškega cesarja preziral njegov stric Edward VII., Wilhelmu pa se je zato zamerilo vse, kar je bilo britanskega. Razen babice Viktorije, seveda. Ta je vedno umirjala ozračje in gladila odnose, ko je ni bilo več, pa so na plan privrele vse potlačene zamere in drugi neljubi dogodki. Nato je izbruhnila vojna in nekdanji zavezniki so si stali na nasprotnih bregovih konflikta svetovnih razsežnosti. Do konca leta 1918, ko je umrlo na tisoče ljudi, Evropa pa je bila v razvalinah, se je končala tudi doba vladanja družine Hohenzollern, ki je nato prebegnila na Nizozemsko.
