Usoden je bil DiCaprijev poljub

»Ko sem poljubila Leonarda DiCapria, sem vedela, da mi je uspelo,« je svoj preboj med hollywoodsko elito opisala mlada in nadvse obetavna Amy Adams. Igralka je nedavno v iskreni izpovedi zaupala, da jo je prav igralstvo odrešilo okov stroge skupnosti, v kateri je odraščala, in ji odprlo vrata v svet.

Ni postala zdravnica

Amy namreč prihaja iz mormonske družine, ki jo je nadvse konservativno vzgajala v Koloradu. Rodila se je v Italiji, saj je oče, poklicni vojak, na škornju nekaj časa opravljal dolžnosti in tja preselil vso družino. Ko ji je bilo 11 let, so se starši ločili, podarili pa so ji ljubezen do nastopanja. Sedem otrok v družini se je pogosto kratkočasilo s kratkimi skeči, pevskimi in plesnimi podvigi ter podobnim, tako da je Amy vedela, da jo bo igranje, v kakršni koli obliki že, spremljalo vse življenje. Če seveda ne bo postala zdravnica, si je nekoč govorila, a se je kmalu izkazalo, da je njeno znanje kemije porazno in nesprejemljivo za medicinsko fakulteto, zato se je raje prepustila nastopanju, ki jo je neverjetno sproščalo. Odkril jo je lovec na talente in prikupni rdečelaski, ko ji je bilo 22 let, omogočil vlogo v črni komediji Crkni, lepotica; 2002. je prelomno zablestela ob Leonardu in Tomu Hanksu v sloviti komični drami Ujemi me, če me moreš, 2005. pa je že prišla nominacija za oskarja za stransko vlogo v Junebugu.

Zadnja leta se preizkuša tudi v temačnejših vlogah, denimo v Gospodarju, kjer ob Joaquinu Phoenixu in Philipu Seymourju Hoffmanu upodablja hudičevo ženo. »S takšnimi vlogami se lahko spopadeš s strahovi in se postaviš na preizkušnjo. Zahtevni junaki so nekako osvobajajoči, pomagajo ti prestopiti neki namišljeni mejnik. Peggy sem se bala, na trenutke sem jo celo zasovražila, tako da je bila to zame zelo čustvena izkušnja,« pojasnjuje Adamsova, ki jo občinstvo sicer mnogo raje vidi v vlogi prijazne kuharice, denimo v Julie in Julia. Amy lahko zadnja leta izbira med odličnimi ponujenimi vlogami, za njo pa je tudi uspešno snemanje drame Na poti, ki je bil pravzaprav njen prvi projekt po rojstvu Aviane, ki zdaj šteje že dve leti.

Amy živi s hčerko in zaročencem, igralcem Darrenom Le Gallom, v Los Angelesu, priznava pa, da se ji je prav zaradi prijetnega družinskega življenja težko potopiti v temačno in strašljivo vlogo. »Zdi se mi, da mi negativna vloga kvari razpoloženje, a moj poklic je igralstvo in dobro sem plačana, zato pač moram okušati različne plati življenja. A če je le mogoče, ostajam na pozitivni strani,« pojasnjuje zvezdnica.

Sanje se uresničijo

Kakor vsaka skrbna mamica, ki jih kruh daje Hollywood, se tudi Amy jezi na nadležne paparace: »Kdaj izgubim živce, saj preprosto ne prenesem, da me fotografirajo, ko sem z otrokom. Res pa je, da me ne nadlegujejo tako pogosto in marsikdaj pozabim, da sem v poklicu, ki priteguje pozornost. Zato sem tako presenečena, ko me kdo na ulici ustavi in zaprosi za avtogram ali pa ko se mi nasmihajo popolni tujci. Še vedno se namreč počutim kot deklica iz Kolorada, ki je s priložnostnimi deli komajda napraskala dovolj denarja, da si je kupila avto.« Upa, da bo njena hči odraščala mnogo bolj samozavestno in da bo obkrožena s prijatelji; Amy je bila namreč samotarka, ki so jo vrstniki nenehno opravljali. »Preprosto se nisem znala vklopiti v druščino. Veliko sem pela in sanjarila. Rada pa sem nastopala, takrat sem resnično zaživela. Do 24. leta sem igrala v gledaliških muzikalih in pela ter plesala, tako sem se pravzaprav preživljala med avdicijami in čakanjem na kakšno filmsko vlogo,« se spominja.

A ko je poljubila Leonarda v uspešnici Ujemi me, če me moreš, so se ji uresničile sanje – ne le da je nastopila v veliki hollywoodski produkciji ob največjih zvezdnikih, s svojimi ustnicami se je lahko strastno dotaknila igralca, v katerega je bila po tihem zaljubljena že leta in leta! »Kar nisem mogla verjeti, da se mi to dogaja. Seveda sem se kmalu morala sprijazniti, da ga ne bom tako prevzela, da bi zaradi mene zapustil Gisele Bündchen, a kljub temu je bil občutek neverjeten,« pripoveduje Amy. Kljub uspehu filma pa Adamsovi nove ponudbe niso začele deževati, zaradi česar jo je prevzelo malodušje: začela je celo razmišljati, da bi povsem opustila igralstvo, prepričana, da je svoj vrhunec že dosegla in da bo njena kariera šla samo še navzdol: »Morda se ne bi popolnoma odpovedala igranju, morda bi šla v New York in nastopala v gledališču. A potem je prišla vloga v Junebugu, ki je spremenila moje mišljenje in me spodbudila k trdemu delu!«