Trikrat zanosila, a otrok nikoli ni mogla tudi donositi

Svetlolasa filmska lepotica Sharon Stone je za marsikaterega moškega poosebitev sanjske ženske. Pa vendar je prav njeno greha vredno telo tisto, ki se je zarotilo proti njej in ji odvzelo možnost, da na svet prinese novo življenje. Kajti čeprav se ji je še tako kolcalo po lastnih otrocih, posebno ko se je leta 1998 zaobljubila Philu Bronsteinu, možu številka dve, zaradi avtoimune bolezni nikakor ni mogla donositi. Zanositi že, a otroka ne tudi roditi.

Danes pozna največjo ljubezen, ki obstaja. Tisto, ki jo mati čuti do otrok in ki ji je – tako priznava sama – pomagala prebroditi marsikatero težko obdobje. »Nobena vera ni tako močna, kot je ljubezen matere do otrok. In le zaradi nje sem vedno, ne glede na to, kaj se mi je dogajalo v življenju, vedela, da bo še vse v redu,« pravi 59-letna krasotica, ki ji je igralski talent prinesel nominacijo za najprestižnejšega oskarja. A vendar se vsi ti dosežki ne morejo postaviti ob bok njenemu največjemu in najbolj čudovitemu. Tistemu, da je postala mati treh posvojencev. »Ko gledam stare videoposnetke, ko so bili še majhni, sem vedno znova očarana. A hkrati še vedno in vselej znova ustvarjamo čudovite trenutke. Moji fantje so čudoviti.«

Leta 2000 je odprla vrata dojenčku Roanu. Pet let pozneje se mu je pridružil danes 12-letni Laird, še leto pozneje pa je igralka posvojila fantiča številka tri, danes 10-letnega Quinna. Nikogar ne bi mogla ljubiti bolj kot svojih treh sinov, toda posvojitev ni bila zvezdničina prva izbira. Želela si je okusiti radosti in tegobe nosečnosti, doživeti porod in se zazreti v obrazek, ki ga je ustvarila sama. A najsi je bila njena želja še tako goreča, je ostala neizpolnjena. 
»Vsi v družini imamo krvno skupino z Rh–, gre za dedno stvar,« pravi Sharon, ki pa ji sprva ni bilo jasno, kaj to pomeni. Sploh združeno z dejstvom, da živi z avtoimuno boleznijo. A se ji je vendar začelo jasniti, ko sta z zdaj že bivšim možem Philom – poročena sta bila med letoma 1998 in 2003 – začela delati na lastni družini. »Povem lahko le, da sem trikrat splavila. Prvič v tretjem mesecu, drugič pri petih, v tretje pa že po pol meseca. Bilo je grozljivo, uničilo me je, a mi vendar nihče ni znal odgovoriti, kaj se dogaja in čemu se mi to dogaja.«

Otrok po naravni poti ni mogla imeti, zato je izbrala drugo pot. Posvojitev. »Ko jih vprašam, ali vedo, kako jih ljubim, mi odvrnejo, da dobro vedo. Ker sem jih ne nazadnje izbrala.« A čeprav si življenja brez svojih fantičev ne zna niti zamisliti, vendar priznava, da bi bilo čudovito, ko bi ji bil vendar dan dar nosečnosti. »Mislim, da je to največje doživetje, ki ga ženska lahko izkusi. Izkušnja, ko domov prineseš novorojenčka. Izkušnja, da si ga sam ustvarila, donosila in rodila.«