Dobila sva se na Ljubljanskem gradu, kjer je večerjal s svojo družino in člani skupine. Žena Dubravka ga vedno spremlja in mu predstavlja največjo oporo. Nekoliko zadržan po zgodbi, ki ga je do konca sesula, mi je dal vedeti, da preživlja težke čase. Vrniti se na oder je v tem trenutku nekaj najtežjega, a kljub temu pozitivno gleda na prihodnost in že nestrpno pričakuje 18. december, ko bo nastopil na Gospodarskem razstavišču. »V Sloveniji je vedno lepo nastopati. Občinstvo ima v sebi tisto pravo energijo. Tudi tokrat obljubljamo odličen večer, v predbožičnem duhu, marsikatero presenečenje se obeta in že zdaj se veselimo koncerta, kamor za spremembo prihajamo v precej razširjeni zasedbi.« Ljubljenec tako ženskega kot moškega občinstva tokrat pripravlja za predbožični ponedeljek akustično-električni koncert. »V glasbi počneš to, kar čutiš. Je kot ljubezen. Greš v tisto smer, ki ti jo narekuje srce. Za nekatere skladbe bi bil greh, če ne bi imele akustične preobleke. Zaradi elektrike občinstvo znori, akustika pa jih tudi notranje umiri.« Ob tem nekoliko zamišljeno pove: »Ko vidim, kako slovensko občinstvo prepeva naše pesmi … Vedno znova se veselijo dveh ur čistega užitka. Mislim, da ste precej romantičen narod. Zelo radi prisluhnete baladam.« Za Slovence najde same lepe besede, pravi, da smo: »Nori ravno toliko, kolikor treba. In zelo cenjen, marljiv narod.« Tony je pri nas že stalnica, in ko ga vprašam, ali je kdaj štel, kolikokrat je nastopal pri nas, v smehu pove: »Nisem, verjetno ravno zato, ker sem bil v Sloveniji že kar nekajkrat. Rad se vračam, pri vas je vedno odlično vzdušje.« Ob omembi Slovenije pa mu najprej pade na pamet? »Moj dedek. Rojen je bil v Kostevcu, tako da … Zdaj veste, da sem po krvi tudi Slovenec,« prizna z nasmeškom. Tudi zaradi tega ima svoje mnenje o precej načetem političnem odnosu med Slovenijo in Hrvaško. »Odnosa med sabo in Slovenijo ne gledam politično. Če bi ga tako gledal, ne bi nastopal nikjer razen na svojem dvorišču. Na splošno je Balkan ena in edina zgodba sveta, kjer je situacija obrnjena. Namesto dejanj so samo obljube.«
Istran je zanj največji kompliment
Pred nedavnim se je Tony iz Zagreba preselil v Rovinj in, kot pravi, je rovinjski zrak v njegovi krvi: »Največji kompliment je, ko mi nekdo reče, da nikoli nisem bil nič drugega kot Istran. V 25 letih se v Zagrebu nisem privadil na tamkajšnje življenje, ker je Istra moj dom.« Prosti čas najraje preživlja v Rovinju, čeprav ravno poleti, ko kraj zasije v najlepši luči, največ potuje. »Čez poletje sem vsepovsod, ker nastopamo po različnih krajih. Res pa je, da je začetek in konec poletja najlepši ravno v Rovinju, pravzaprav v celotni Istri.« Nato obudi spomine, ko se je še oktobra kopal v morju. »Voda je bila topla, ozračje odlično, predvsem pa ni bilo nobene gneče na plaži.« Ko ga povprašam o glavnem razlogu za njegov odhod iz Zagreba, kot iz topa izstreli: »Ker so ljudje toplejši v Istri kot v Zagrebu. Še posebej na vasi v Istri, kjer živim, so še toliko bolj dobrosrčni.« Zato ne pogreša kaj preveč mestnega življenja. »Ko se nam zahoče Zagreba, imamo dve uri do tja.« V Rovinju se veseli vsakega novega lepega dne. »Vsak novi dan mi da novo energijo. V Zagrebu sem pogrešal tudi prijatelje iz šolskih dni, še najbolj pa samega sebe, ker to nisem bil jaz. V Istri sem se več kot našel.« Mogoče bo prinesel veselje v dom tudi nov družinski član, saj je slišati, da si želita z ženo Dubravko ustvariti družino. Na govorice, da bo kmalu novopečeni očka, v smehu odgovarja: »Ko izveste, da bo žena rodila, me pokličite, če pa izveste, da bom rodil jaz, me pa tudi pokličite.« Za bodočega otroka še pove: »Imena so. Samo še rokave moram zavihati.« Sicer pa je Tony tudi v zasebnem življenju pravi romantik. »Najraje imam, kadar igram na klavir, žena pa mi zapoje. To vzbudi v meni tiste zares lepe občutke, ko veš, da si zaljubljen.« In kako svojo boljšo polovico razvaja? »Saj veste, kaj imajo ženske najraje. Razvajanja v obliki kakšnih presenečenj, kot je nakupovanje, kakšna večerja, kino … Žena je sicer zelo skromna. Dovolj je, da sva sama in imava samo romantičen zajtrk v dvoje v postelji.« Hkrati pa prizna: »Prvič v življenju mi nič ne manjka. Žena poskrbi za vse. Kuha, pere, lika, ni fina dama, ampak je dama v vseh pogledih.«
Raje udejanji, kot obljublja
Zagotovo je Tony tradicionalist, tudi ko je govora o božiču. »Jelko bomo tako kot vsako leto postavili na predbožični večer, ko ob dobri večerji poslušamo božične pesmi. Za darila pa pride čas v predprazničnem decembru. Lepo je, ko drug drugega obdarujemo.« Odličen pevec po premisleku še doda: »Mislim, da bi božič moral biti bolj skromen, v krogu najbližjih in ne tako skomercializiran.« Zato bo božični dan preživel v krogu najbližjih ob dobri večerji. »Božič je tradicionalna zgodba, niso pomembna darila, ampak ljudje, energija ljudi, ki nas obkrožajo. Toplina, medsebojna pomoč, skrb, biti koristen sočloveku … To so stvari, ki štejejo.« Ravno v decembrskem času pa imajo priljubljeni pevci, med katere nedvomno spada tudi Tony, največ dela. »Pri nas je celo leto dovolj dela, morda je frekvenca nastopov zadnji mesec v letu nekoliko intenzivnejša, a smo tega že vajeni in se imamo prav super. Sploh če na bend gledaš kot na družino, je to povsem drugačna zgodba.« Tako brez težav nastopi tudi na praznične dneve. »Po vseh teh letih sem se naučil kombinirati stvari, tako da sem za božič doma, predbožične in novoletne koncerte pa enostavno delamo.« Nekoliko se zamisli, nato pa pove: »Ne spomnim se, kdaj sem bil nazadnje prost za novo leto, letos bom nastopal v prestolnici Črne gore.« O načrtih za naslednje leto pa pravi: »Pospešeno delamo nov album, veliko je idej, ki jih bomo uresničili, a smo se z ekipo že navadili, da ne obljubljamo, pač pa stvari udejanjimo. Mi smo glasbeniki, ne politiki,« se nasmeji.
Travma do konca življenja
In kaj Tonyju v življenju največ pomeni? Brez pomisleka odgovori: »Življenje, zdravje, družina, ljubezen in notranji mir.« Njegov mir pa je pred mesecem načela nesreča in življenje se mu je v trenutku sesulo. Ostala bo rana, mediji pa vsak dan prilivajo olje na ogenj. »Niti največjemu sovražniku ne privoščim tega, kar se je zgodilo meni. Tega, kar danes počnejo novinarji za branost, ne bi niti komentiral. Hvala bogu še vedno obstaja toliko ljudi, tudi novinarjev, ki sem jih poimenoval fronta dobrih ljudi in zaradi katerih sem se odločil, da nadaljujem svoje poslanstvo – glasbo!« O zgodbi, ki ga bo spremljala vse življenje, pove: »Če si kriv, je mnogo težje, če nisi, vseeno v tebi ostane travma, ki te spremlja do konca življenja.« Zaupa mi, da je ta nesreča njegova najtežja preizkušnja v življenju. Številni oboževalci mu izrekajo besede podpore in to mu tudi največ pomeni. »Oni so moja največja moč. Točno vedo, kdaj me morajo dvigniti. Znajo me dvigniti v ključnih trenutkih, za kar sem jim najbolj hvaležen. Občinstvo je del moje velike družine, kjer so še sodelavci in najbližji prijatelji.« Za konec nam Tony sporoča: »Bodite srečni, zdravi, zadovoljni, nasmejani. Ne verjemite nikomur na prvo besedo. Poslušajte svoj notranji glas. Če boste srečni, boste vsekakor večni.«
»Preberite več v Suzy, novi tabloidni reviji Slovenskih novic, ki izide vsak petek. Najdete jo v bližnji trafiki, še bolje pa bo, če se nanjo naročite in jo boste dobili v svoj nabiralnik. Pišite nam na Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled. oziroma pokličite brezplačno številko 080 11 99.«
