Nobena vez ni tako močna kot tista med materjo in otrokom. Pretrgati je ne more niti smrt. In ko je 27. decembra lani Carrie Fisher izdalo srce, je bilo to za njeno mamo Debbie Reynolds več, kot je lahko prenesla. Le dan pozneje se je ljubljeni hčerki pridružila v smrti. Zaradi zlomljenega srca, je prepričan sin Todd, ki mu še danes v ušesih odzvanjajo materine poslednje besede. »Želim si biti s Carrie.« Želja na smrtni postelji se ji je uresničila. Ne le da sta v 24 urah odšli druga za drugo, skupaj so ju položili tudi k večnemu počitku. Zdaj pa je – kot spomenik njuni ljubezni – na pokopališču Forest Lawn na hollywoodskih gričih vzniknil še njun skupni nagrobni kamen. Marmornata skulptura Carrie in Debbie, objetih, držeč se za roke tudi v večnosti.
Vse življenje sta bili skupaj, sprva pod isto streho kot mama in otrok. Njune tesne vezi ni zrahljal niti Carriejin vstop v odraslost, saj sta življenje nadaljevali kot sosedi na Beverly Hillsu. Na ljubljeno mamo pa ni Carrie pozabila niti po smrti, saj je med željami, kakšnega odhoda s sveta si želi, navedla upepelitev in da se del njenega pepela v žari položi k materi. Zdaj pa si ne delita več le groba, ampak tudi nagrobni kamen.
Spomin nanju bo živel večno. Ne le v mislih filmoljubcev in ne le na pokopališču, ampak, vsaj če bo imel Todd pri tem kaj besede, tudi v njunem muzeju. Mama Debbie je namreč vse življenje že skoraj s panično obsedenostjo zbirala vse, tako ali drugače povezano s filmi, in ustvarila verjetno največjo zbirko, ki se poklanja sedmi umetnosti. »V nekem obdobju smo imeli doma več kot 3000 filmskih kostumov,« pripoveduje Todd in dodaja, da si je Reynoldsova vse življenje želela prostor, kjer bi na ogled postavila obleke, pohištvo, filmske pripomočke, celo kamere klasik, kot sta Kleopatra in V vrtincu. In četudi je njena ideja za krajši čas zaživela v Las Vegasu, se je njen muzej po sedmih letih leta 1997 pod težo bankrota sesedel sam vase, velik del zbirke pa je bila primorana razprodati na dražbah. A precej je še vedno ostalo, »imam pa tudi Carriejine predmete iz njenih filmov, kot sta Vojna zvezd in Ko je Harry srečal Sally. Ob tem da ni bila le igralka, ampak tudi pisateljica.« Zaradi česar si želi vse, kar je tako ali drugače zaznamovalo življenje njegove mame in sestre, združiti pod eno muzejsko streho. »To je najmanj, kar lahko naredim za ti izjemni, čudoviti ženski, ki sta navdihnili toliko ljudi,« sklene Todd in upa, da mu bo uspelo uresničiti sanje in ohranjati njuno zapuščino. Ne le zase, tudi za legije njunih oboževalcev in filmoljubcev na splošno.
.
