Roda Stewarta striže s škarjami in ravnilom

Njegovo ime na glasbeni sceni spoštljivo odzvanja že približno pol stoletja. Pred tremi leti je na knjižne police prišla njegova avtobiografija, vrsta drugih piscev pa je v približno desetih biografijah že prej razgrnila njegovo življenje. Zaradi česar je povprečen oboževalec Roda Stewarta verjetno prepričan, da o svojem idolu ve skoraj vse, kar je vredno vedeti. A je bil verjetno v zmoti, saj se je pevec v luči novega, že 29. studijskega albuma – očitno niti pri že častitljivih 70 letih nikakor ne načrtuje izpreči – odločil izdati še zanimivost ali dve. Vključno s tisto, da ga je goska skoraj stala življenje.

Skoraj sicer še nikdar ni zajca ujel, a vendar je tudi izmuzljivi skoraj včasih dovolj, da se resno zazreš vase in preletiš svoje življenje. Zlasti če je povezano z zrenjem smrti v oči, kajti zvezdnikov odhod iz Švice bi se pred leti lahko končal precej bolj tragično kot z zasilnim pristankom letala. Z raztreščenjem in smrtjo v razbitinah, ko je – tako vsaj Rod – na zatilju že začutil hladen dih smrti. »Ko sva se z menedžerjem odpravljala iz Švice, bi med vzletanjem lahko izgubila življenje. V letalski motor je namreč priletela gos,« pripoveduje pevec in pridaja, da jima je uspelo zasilno, a varno pristati v nič kaj tek vzbujajočih vonjavah božične pojedine s pečeno gosko. Kar pa večnega šarmerja, ki se mu je z romantičnimi baladami, začinjenimi z ritmi rock'n'rolla, uspelo prebiti v elitni klub najbolje prodajanih umetnikov, nikakor ni odvrnilo od mesa in spremenilo v vegetarijanca. Nasprotno. Nobene nedelje ne sme izpustiti nujnega obeda s pečenko. Kar pa ni edina stvar, ki se je že leta trdno drži. Na urniku, natanko na tri dni, ima tudi umivanje las, prav posebnim zahtevam pa mora slediti tudi njegov frizer. Ne nazadnje je skuštrana pričeska že desetletja zaščitni znak rockerskega mačka, ki se ji nikakor ne želi izneveriti. »Dolžina las je pomembna. Zato mora frizer, ko me striže, uporabljati ravnilo, da se morda ne zmoti in odreže preveč ali premalo.«

Da jabolko ne pade daleč od drevesa, dokazuje tudi britanski pevec. Kajti medtem ko škotskih korenin svojega očeta morda ne časti z igranjem na dude ali nošenjem kilta, je njegov oče na sina prenesel ljubezen do nogometa. Natančneje do kluba Celtic, ki se mu je Stewart poklonil na svoj glasbeni način. Zanj je namreč napisal (in tudi že odpel) klubsko himno.