Režiserjev zadnji dan: 
od mame k morilcu

Ameriški filmar Abel Ferrara iz Bronxa, otrok italijanskih beguncev, potomec strogih katolikov ter budistični spreobrnjenec, je v marsičem podoben svojemu učitelju in mojstru Pieru Paolu Pasoliniju (1922–1975). Po filmu o francoskem bančniku in politiku Dominiqueu Strauss-Kahnu Welcome to New York je lani posnel biografijo o Pasoliniju, ki so ga 2. novembra 1975 našli mrtvega na mivki rimskega kopališča v Ostiji. 
Pred petimi leti so obnovili in letos končali nov proces o okoliščinah njegove nepojasnjene in tragične smrti. Je bil umor ali nesreča? 
Za film o Pasoliniju je Ferrara našel res imenitnega igralca – Willema Dafoeja. Film se dogaja v Rimu na zadnji dan v prepolnem življenju Pasolinija, ki je spregovoril v intervjuju, obiskal svoj najljubši lokal, šel domov na kosilo k mami in zvečer na cesti naključno pobral svojega morilca …

Avtor legendarnega filmskega Dekamerona je bil upornim generacijam mladih v 60. letih minulega stoletja razodetje, silovita podoba kreativne energije, prava eksplozija. Ferrara ga primerja z granato, zanj je bil edini pravi vzornik, široka pahljača politične, umetniške pa tudi spolne obsedenosti. Na koncu življenja je pisal 1700 strani obsegajoč roman, v predalu sta bila dva dokončana scenarija, pisal je tedenske kolumne za časopis. Živel je z mamo, umrl je zjutraj na obali, povožen. Nesreča, umor, usoda?

Sam proti vsem

Rim 1975, dan po dnevu mrtvih, na deževno soboto okoli 22.30. Takrat 53-letni Pasolini je na železniški postaji Termini pobral 17-letnega Pina Pelosija, ki so mu rekli Žaba. Bil je čas, ko je bila homoseksualnost še uradno preganjana. V režiserjevi novi kovinsko srebrni alfi sta se odpeljala proti morju v Ostijo. Za spolne storitve je režiser plačal 22.000 lir, potem sta se sporekla. Drobni Pelosi naj bi Piera Paola potolkel, sedel v njegov avto, ga povozil in oddrvel v noč. Že proti tretji uri zjutraj ga je ustavila policija, čez pol ure je dejanje priznal. Obsodili so ga na devet let in sedem mesecev zapora. Toda leta 2005 je nepričakovano preklical svoje priznanje in spregovoril o treh možeh s sicilskim naglasom, ki naj bi pripadali predmestni bandi, ki je terorizirala Rim in okolico. Še istega leta je Oriana Fallaci v reviji L'Europeo pisala, da je Pasolini postal žrtev državnega terorizma; ker ni hotela izdati svojega vira, je bila obsojena na štiri mesece zapora.

Po skoraj štirih desetletjih se je oglasil tudi Pasolinijev sodelavec in prijatelj David Grieco, ki v knjigi Mahinacije trdi, da je Pasolinija res pospravila država. Atletski intelektualec, ukvarjal se je z boksom in rokoborbo, je bil zverinsko umorjen, polomljen in izmaličen. Sledi boja je bilo na prizorišču malo, mnogi morebitni dokazi so izginili, sledi so bile zabrisane, dva policista, ki sta preiskovala primer, so kmalu premestili. 
»Pier Paolo je smrt izzival in iskal,« je dogodek takrat komentiral Giulio Andreotti, dosmrtni senator, pozneje obtožen sodelovanja z mafijo. Pasolini je bil sovražnik fašistov, levih in desnih, študentov in kapitalistov, vladajočo demokrščansko stranko je obtoževal nasilja in podkupovanja. Kar 33-krat so ga vlekli pred sodišča, vrgli iz komunistične partije, zaradi zadnjega filma Salo – 120 dni Sodome so mu neofašisti grozili s smrtjo. Vzrok za zverinsko likvidacijo naj bi bila nedokončana knjiga Petrolej, v kateri je razkrival nečedne posle naftne družbe Eni. V časopisnih uvodnikih je Pasolini namigoval, da ve, kdo je bil odgovoren za velike atentate v Milanu (1969.), v Brescii in Bologni (1974.). Na osnovi vse novih spoznanj so proces leta 2010 obnovili in ga letos maja brez izsledkov spet končali.

Boj proti terorju

Pasolini se je rodil 5. marca 1922 v vojaški družini v Bologni, mama Susanna Colussi je bila učiteljica. Del otroštva je prebil pri starih starših v Furlaniji, kjer je kot sedemletni deček v furlanščini bral in pisal prve lirične pesmi, večkrat ga je zaneslo v naše kraje. Študij umetnosti v Bologni je prekinila druga svetovna vojna. 
Renesansa, zlasti slikarja Masaccio in Pontormo, sta zaznamovala njegov filmski opus. Mamin brat je padel v partizanskih vrstah, ko se je boril proti fašistom, pozneje pa še proti priključitvi Furlanije Jugoslaviji. Pasolini je postal učitelj v furlanski Casarsi della Delizia, kjer je tudi pokopan. 
Titova Jugoslavija in rdeči so bili takrat velik bavbav pri zahodnih sosedih. Pier Paolo je vstopil v komunistično partijo, a so ga nagnali, ko so ga trije učenci obtožili spolne zlorabe. Leta 1950 sta se z mamo odpravila v Rim, kjer je vstopil v intelektualni krog Laure Betti in Alberta Moravie, k filmu ga je pritegnil Federico Fellini. Vzljubil je revne mestne četrti borgate, leta 1955 je o njih objavil roman Ragazzi di vita. Film Mamma Roma je bil manifest proti avtoritativnim sistemom, v 60. letih so sledili Matejev evangelij, dvig in osvoboditev proletariata v Teoremi – geometriji ljubezni, Kralj Ojdip, Medea z Mario Callas (1970.), Dekameron, Erotične zgodbe iz 1001 noči (1974.). 
Postal je eden vodilnih italijanskih in evropskih intelektualcev. V publicistiki se je posvetil analizi propada zahodnih vrednot in institucij ter kulture, ki ni več gibalo družbenega razvoja. Najavljal je nove nevarne oblike fašizma, ki se zliva z novim kapitalizmom.

Pasolini v knjigi Kaos – proti terorju opisuje tudi svoje dni, ki jih je preživel na Slovenskem: »Za Trstom se prične res nekaj drugega, kot devetletni otrok sem nekaj časa živel v Idriji. Doživljal sem travmo, tesno povezano z družinsko tragedijo. Kasneje sem te spomine doživljal kot neljube sanje, tudi moro. Spominjam se divjih, neskončno lepih pokrajin. Istra se mi je zdela posebna, svojevrstna in nedotaknjena, rjavkasta pokrajina z meglami in daljnim soncem …«

Ko je kot odrasel znova obiskal te kraje, zdaj že v Jugoslaviji, je zapisal: »Tukaj je komunizem nenavadno naravno zrasel s staro, uporno kmečko tradicijo puntov. A zakaj so ti kraji, ta pokrajina tako neskončno otožni? Izgubljeni kraji zgodovinske potrtosti, ob obali pa čarobna beneška naselja! Ohranil se je star jezik, ki ga v Italiji ne govorimo več. In vendar to niso tuji, marveč naši kraji... Tod ne moreš odmisliti Tita.«