Bila je feministična ikona in glas svojega časa. Čeprav se je pisana beseda ameriške pesnice Sylvie Plath ustavila že pred več kot pol stoletja, njen glas vendar še ni potihnil in se je zdaj oglasil iz groba. Že skoraj kriči, pravzaprav, in v 14 osebnih pismih, za katera je svet do zdaj mislil, da so bila izgubljena in uničena, svojega moža Teda Hughesa, po mnenju kritikov enega največjih pesnikov tiste generacije, obtožuje telesne zlorabe, morebiti celo uboja njunega še nerojenega otroka, saj je le dva dni po tepežu splavila.
Zgodba velikanov pesniške besede se je morda začela skoraj sanjsko. Prebrala je nekaj njegovih pesmi, ki so jo ganile v srce, in v njej se je rodila neustavljiva želja, da bi ga spoznala. »Par mesecev po tem sva bila že poročena, drug drugemu sva pisala pesmi,« je Plathova v intervjuju leta 1961 opisala njune začetke, a nato je spoznala drugo, temačno plat svojega genialnega ljubimca. Tisto že zverinsko, ki jo je skrivala pred svetom, a jo vendar opisala v pismih, ki jih je pošiljala svoji terapevtki in tesni zaupnici Ruth Beuscher.
Za otroka pripravila zajtrk in se ubila
Večino življenja se je borila s klinično depresijo, zaradi katere je že v najstniških letih poskušala storiti samomor in zaradi katere se je leta 1953, ko jih je štela 21, oglasila v Ruthini ordinaciji. A čeprav je zdravljenje leta 1959 nato prekinila Sylvijina selitev v London – s Tedom, s katerim sta si poročne zaobljube izmenjala leta 1956 –, je Beuscherjeva vendar ostala stalnica njenega življenja. Redno ji je pošiljala pisma, v katera je zlivala svoje srce, prvo 18. februarja 1960 in zadnje 4. februarja 1963, zgolj teden dni, preden si je vzela življenje. Le sedem dni, preden je na mizo pripravila mleko in kruh, spalnico, kjer sta spala otroka, dobro zavarovala, nato pa glavo vtaknila v plinsko pečico. Še poslednje skrajno dejanje nemirne in nesrečne umetniške duše, vanj pa jo je po mnenju mnogo njenih oboževalcev prignala moževa nezvestoba. A resnice vendar nikoli niso izvedeli, čeprav je Plathova vse od mladih let vestno vpisovala svoje misli in občutenja v osebne dnevnike, mnogi so se z leti izgubili, zadnjega, ki bi morda osvetlil resnico, pa je uničil kar Ted, trdeč, da je tako zaščitil njuna otroka Friedo in Nicholasa pred njegovo vsebino. A s tem ni uničil njenih besed, saj so te ostale v pismih terapevtki.
Mož jo je hotel videti mrtvo
»Bil je zloben moški,« je Beuscherjeva dejala o Hughesu leta 1999, tik pred svojo smrtjo, a hkrati zatrdila, da je zažgala pisma, ki ji jih je pošiljala Sylvia. S tem pa naj bi pošteno izkrivila resnico, saj naj bi jih v raziskovalne namene predala feministki Harriet Rosenstein, ta pa jih je pred komaj mesecem z upom na prodajo predala posredniku Kenu Lopezu. Tako so Sylvijine besede 54 let po smrti na 45 straneh pisem spet začele dobivati glas in moč. »Začetne strani niso pretresljive. Piše o življenju v Londonu, hiši, v kateri sta živela s Tedom, kako je spoznala T. S. Eliota,« pravi Lopez in nadaljuje, da se ton močno spremeni, obrne za skoraj 180 stopinj, ko se je zakon začel drobiti, posebno ko je Sylvii leta 1962 prišla na ušesa moževa afera z Assio Weevil. V pismu iz leta 1961 piše, kako jo je mož, pod roko katerega je že dlje trpela nasilje in verbalno zlorabo, pretepel, le dva dni pozneje pa je spontano splavila njunega (tretjega) otroka. V pismu, ki nosi datum 21. oktober 1962, je pisala Beuscherjevi, da ji je Hughes brez olepšavanja, naravnost, dejal, da si želi, da bi že enkrat umrla. Želja se mu je izpolnila le par mesecev pozneje.
Vsebina pisem, ki prihaja na plan, bo gotovo prilila olja na ogenj trditvam Syvijinih oboževalcev, da je Tedovo vedenje pripomoglo k njeni smrti, jo pahnilo čez rob. A zdaj se je oglasila pesnikova vdova, druga žena Carol Hughes, češ da so vse trditve o nasilnem značaju Teda, ki je umrl leta 1998, absurdne in privlečene za lase. »Vsak, ki je poznal Teda, ve, da so trditve, da jo je tepel, popolna neumnost.« Z dodatkom, da so besede, tudi če jih je resnično napisala terapevtki, besede prizadete ženske, ki se ni znala spopasti z bolečino zaradi razkrajanja zakona.
.
