Najlepši Jezus je portugalski maneken

Biblija, nova miniserija, ki je bila minulo nedeljo premierno predstavljena na programu History Channel, je pred zaslone prikovala neverjetnih 13 milijonov gledalcev, in čeprav se spopada s kritikami, saj naj bi bil scenarij naravnost patetičen, ji poznavalci napovedujejo uspeh. Glavni igralec je namreč neverjetno privlačen.

Tokrat se je v vlogi Jezusa Kristusa znašel portugalski maneken Diogo Morgado: kot kaže, ustvarjalci stavijo na seksi nasmeh, čeprav bi ta bolj pristajal kakšnemu deskarju na avstralskih valovih kakor duhovnemu vodji in odrešeniku človeštva, ki je bil na platnu in televiziji med vsemi zgodovinskimi osebnostmi ali mitološkimi junaki upodobljen absolutno največkrat – kdaj nadvse uspešno in prepričljivo, marsikdaj pa je razočaral.

Med snemanjem brez greha

Marsikdo še vedno poudarja, da je Life and Passion of Jesus Christ, nemi film iz daljnega 1905., vizualna umetnina, ki prepriča z nepričakovano nedramatično uprizoritvijo. Podobno učinkovit je From the Manger to the Cross iz 1912., ki je prva zgodba iz Biblije, posneta na ozemlju Svete dežele, med snemanjem uspešnice King of Kings 1927., ki je nastala pod taktirko legendarnega Cecila B. DeMilla, pa so morali igralci z H. B. Warnerjem na čelu podpisati pogodbo, s katero so se zavezali k vzdržnosti od vseh grešnih dejanj. Golgota je bila 1935. prelomnica, saj je to prva uprizoritev Kristusovega življenja v zvočnem filmu, 1959. pa je nastal nepozabni Ben Hur: uspešnica filmske družbe MGM, nadvse nenavaden projekt za Hollywood tistega časa, v katerem je blestel igralec Charlton Heston. Prejel je kar 11 oskarjev in rekord držal vse do leta 1998, ko ga je dohitel Titanik z istim številom laskavih priznanj, izstopal pa je po številnih presežkih, denimo po proračunu, ki je bil najvišji dotlej, in daleč največjim prizoriščem snemanja v Italiji, režiser William Wyler pa je po mnenju mnogih knjižno podlago Lewa Wallacea preobrazil v mojstrovino brez primere, ki je nedosegljiva tudi za sodobne filmske ustvarjalce.

John Wayne v sveti deželi

Leta 1965, ko je bilo upodabljanje Jezusa Kristusa že skorajda vsakdanje, je nastala Največja zgodba vseh časov (The Greatest Story Ever Told) – nikakor pa ne največji film vseh časov. Čeprav je v eni od glavnih vlog znova blestel Heston, se je v eni od stranskih znašel John Wayne, nedvomno povsem neprimeren za svetopisemske vsebine. Sedemdeseta so življenje odrešenika človeštva umeščala v muzikale, med katerimi je najvidnejši Jesus Christ Superstar, ki ga je uglasbil veliki Andrew Lloyd Webber, težko pa je spregledati še zanimivi The Gospel Road, za katerega je glasbo prispeval Johnny Cash, zvezdnik pa tudi pripoveduje zgodbo, v kateri je vlogo Marije Magdalene dobila njegova žena June Carter. Leta 1977 je nastala šestdelna serija Jezus iz Nazareta (Jesus of Nazareth), ki so jo nazadnje povezali v kar šest ur in pol dolg film, po mnenju nekaterih najustreznejša uprizoritev Jezusovega življenja. Zdrava Marija (Hail Mary) iz 1985. zgodbo o odrešeniku prestavi v sodobnost, kar je Vatikan ostro obsodil, občinstvo pa sprejelo z navdušenjem; Sveti sedež je razburil tudi Martin Scorsese z Zadnjo Kristusovo skušnjavo (The Last Temptation of Christ), ki Jezusa predstavlja kot tako rekoč navadnega smrtnika.

Jezus proti vampirjem

Knjiga življenja (The Book of Life) je 1998. temelje krščanstva povezala kar z računalniško tehnologijo, v Jesus Christ Vampire Hunter iz 2001. se glavni junak poveže z mehiškim rokoborcem in se postavi po robu vampirjem, ki uničujejo svet, Ultrachrist pa 2003. prikaže Jezusa kot superjunaka, ki se spopade z Jimom Morrisonom, Drakulo, Hitlerjem in Richardom Nixonom. Veliko prahu je z vrtoglavo dragim Kristusovim pasijonom (The Passion of the Christ) 2004. dvignil Mel Gibson, ki je po mnenju podpornikov pravo razodetje, po oceni kritikov pa antisemitsko in zgodovinsko nenatančno skrpucalo, korektnosti pa se je leta 2006 dotaknila tudi Barva križa (The Color of the Cross), ki se s temnopoltim Jezusom (upodablja ga Jean-Claude La Marre) sprašuje, ali je bilo križanje morda rasistično dejanje. Za konec pa – srečen konec! Zgodba o Kristusovem rojstvu (The Nativity Story) je 2006. postregla z želeno osvežitvijo: v središču je Marijino potovanje, konec pa namigne, da je z Jožefom in Jezuščkom morda našla srečo v Egiptu.