Včeraj je svoj 45. rojstni dan praznoval Boter. Danes eden najbolj kultnih filmov, resnična klasika, ki se je ustoličil tudi kot morda najboljši gangsterski film vseh časov, pa skoraj ne bi ugledal luči dneva oziroma bi, če bi šlo vse po željah filmskega studia in ustvarjalcev, danes gledali povsem drugačno različico. Ne le, da je bil Francis Ford Coppola šele tretja izbira za režiserja, ki pa je tudi nato vlogo le oklevaje sprejel zaradi finančnih težav. Igralska zasedba bi bila povsem drugačna, če bi obveljale prve izbire studia Paramount.
Anthony Quinn, Ernest Borgnine, George C. Scott, celo sir Laurence Olivier. Vsakogar izmed njih si lahko izbereš, le Marlona Branda ne. Tako so Coppoli veleli v filmskem studiu, a je bil režiser trmasto odločen stvari izpeljati po svoje. In edini, ki ga je lahko videl v vlogi dona Vita Corleoneja, je bil težavni Marlon. Ki pa je kljub režiserjevemu vztrajanju dobil vlogo šele, ko je ta privolil v precej nižji honorar, kot jih je bil vajen. Podobna zgodba pa se je ponovila na primeru Al Pacina, ki je bil za oči studia tedaj premalo znan in še preveč zelen, da so poskušali Coppoli kot Michaela Corleoneja vsiliti Roberta Redforda, Jacka Nicholsona, Dustina Hoffmana ali Warrena Beattyja. A čeprav sta filmske sladokusce morda najbolj pretresli razkritji o Brandu in Pacinu, je bil to šele začetek, saj se je bilo treba, preden so se filmske kamere vendar začele vrteti, pogajati za vsakega igralca in vsako vlogo posebej. A se je na koncu očitno izteklo vse, kot je treba, kar so še v istem letu dokazali trije oskarji in polne kinoblagajne.
.
