Odzivi na film, ki pod vprašaj postavlja neko družbeno konvencijo, so zanimivi, zdi se, da družba zelo samoumevno sprejema, da otroci niso sposobni lagati, ta film pa prikazuje drugo plat medalje. Je zgodba o prijateljih in dobrih sosedih, ki čez noč postanejo nasprotniki ...
Mislim, da so vsi njegovi prijatelji in sosedi ne glede na vse dobronamerni ljudje z dobrim srcem, ki so naivni kot otroci in ki si želijo verjeti v dobro, a so zmedeni in izgubljeni ob dogodkih, ki jih v svojem malem provincialnem kraju niso vajeni.
Rekli ste, da je Lucas v podobi Madsa Mikkelsena tipičen sodoben skandinavski moški. Lahko to razložite?
Glavni junak je zamišljen kot človek, ki malo govori, nekaj podobnega kot Robert De Niro v Lovcu na jelene, in ko je Mads dobil to vlogo, je bil to zanimiv izziv za naju oba, saj ga zadnja leta gledamo v vlogah močnih, grobih moških, akcijskih junakov, to pa je povsem drugačna vloga. Mads ima tudi drugo, čudovito mehko plat, je čustven človek, ki verjame v pravico. Je zelo trmast, odločen, nepokorljiv. Iz nekega razloga si predstavljam, da je to tipičen Skandinavec, vsaj tako se mi zdi. Morda pa se motim.
Mads Mikkelsen je danes zelo priljubljen igralec in zelo privlačen za žensko populacijo. Ste bili malo preračunljivi, ko ste mu ponudili vlogo?
Nisem igral na karto populizma, Mads je sijajen igralec in samo to me je zanimalo. Seveda bi bil lahko njegov videz problematičen, Mads bi bil lahko preveč privlačen, ampak nisem se bal, da bi njegova fizična podoba ogrozila prepričljivost junaka in zgodbe, ker mislim, da so mnogo pomembnejša čustva, ki jih izraža. Od njega kar dehtita dobrota in civiliziranost. Jaz ne bi bil tako kulturen v takem položaju.
Kako ste deklici, za katero je to prva vloga in ki briljantno prikaže domnevno žrtev pedofilije, pojasnili, za kaj v filmu gre in kakšna je njena vloga?
Pravzaprav ji nismo prav veliko razlagali, ker gre za preveč občutljivo temo, ki je ne morete kar tako pojasniti sedemletniku. Dogovorili smo se, kaj naj ji povemo in koliko ji sploh lahko povemo. V enem od prizorov ji Lucas pljune v obraz. To je za sedemletnega otroka šokantno in zelo ponižujoče, tako da smo ji morali pojasniti, zakaj je to nujno in zakaj ta človek to naredi, nismo pa ji mogli vsega razložiti dobesedno, to bi bilo preveč zanjo. Mala Annika je prekrasen otrok, uživala je na snemanju in blazno jo je zabavalo, da so ji vsi govorili, da je boljša igralka od vseh drugih. Res je zelo nadarjena.
Kako se počutite, ko morate svoj film braniti pred novinarji?
Razumem in sprejemam to kot del svojega posla. Sicer se trudim, da mi ne bi bilo treba »braniti« svojih filmov in, hvalabogu, je ta film zelo dobro sprejet, kritike so zelo pozitivne, zelo sem srečen zaradi tega. Medijske nastope doživljam kot neko obliko razprave o lastnih filmih, razprava pa je vedno dobra, ne glede na to, ali se strinjate z drugo stranjo ali ne.
Ste po tem, ko so nesrečne izjave o Hitlerju vašemu rojaku, prijatelju in kolegu Larsu von Trierju prinesle veliko negativne publicitete in celo uradni izgon iz Cannesa, bolj previdni na svojih javnih nastopih?
Mislim, da je primer prenapihnjen in da je stvar ušla izpod nadzora popolnoma brez potrebe. Vsi, ki poznajo Larsa, vedo, kaj lahko pričakujejo od njega. Rad bi se spominjal Larsa po drugih, veliko pomembnejši rečeh, kot na primer po njegovih fantastičnih filmih, pa tudi po tem, da je sijajen kolega in zelo dober prijatelj. Sicer se mi zdi pa zanimivo, da me to sprašujete, ker se je po svoje v podobnem položaju znašel tudi junak mojega filma Lucas, čeprav daleč od oči svetovnih medijev, a vseeno: obtožen za nekaj, za kar misli, da ni naredil. Je pa res, da obstaja razlika: Lars je sam kriv za to. Zaj... se je čisto brez zveze (smeh).
Bi ta film lahko posneli pred desetimi ali petnajstimi leti v stilu dogme?
Lahko bi ga, a ga ne bi hotel. Takrat sem kot režiser razmišljal drugače, v ustvarjalnem pomenu je bilo Praznovanje v tistem hipu moje kariere zame ultimativen film, konec umetniškega odraščanja, ki mu je sledil nov začetek, moral sem najti nove ideje, nove oblike izražanja. To sem tudi naredil, čeprav je bilo boleče in težko, ampak hkrati tudi navdihujoče in čudovito.
Vas kaj moti, da vse vaše filme primerjajo s Praznovanjem kot najuspešnejšim filmom in posebnim začetkom kariere?
Počutim se kot Mohamed Ali, ves čas me nokavtirajo in jaz se vedno znova poberem na noge! (smeh) Snemanje filmov ni šport, v umetnosti ne bi smelo biti tekmovanj, zame to nima ravno velikega smisla. Včasih ste v tem, kar počnete, bolj, drugič manj uspešni, ampak vsak film je zgodba zase in nima nobene zveze s tistim prejšnjim, razen tega da ga je podpisal isti avtor. Sem zelo srečen človek, zadnjih petnajst let zelo uživam v življenju in v delu, in danes sem posebej srečen in zadovoljen, ker je Lov morda najboljši in najbolj kompleksen film, kar sem jih ustvaril. No, veste, kaj je res zanimivo: da Praznovanje v resnici sploh ni bil tako uspešen in kritiško hvaljen film, kot se to zdi danes. Resnica ima vedno več plati …
