Kandidata za Bonda obmetavali z jajci

Danes velja za vročo robo Hollywooda. Ne le, ker se ženskam ob pogledu nanj šibijo kolena, tudi zaradi igralskega talenta, ki se mu je z več nagradami – med drugim z zlatim globusom – poklonila kritiška srenja. Prihodnost Idrisa Elbe se zdi iz dneva v dan bolj jasna, precej glasno se že govori, da mu bodo nadeli smoking Jamesa Bonda. Kot prvemu temnopoltemu igralcu v več kot polstoletni zgodovini megauspešne filmske franšize o slovitem tajnem agentu. A če bi čas zavrteli nekaj desetletij nazaj, v obdobje Idrisovega otroštva, bi ga našli na dnu – zaradi barve njegove kože.

»Rasizem sem občutil, a le do neke stopnje. Vsi temnopolti smo ga. V šoli, v trgovini, ko sem se zunaj družil s prijatelji,« pravi igralec, čeprav hkrati priznava, da se kljub temu otroštva spominja kot srečnega, vsekakor precej drugačnega od tistega, ki ga je živel njegov oče. 
V Idrisovih ranih letih so se iz rasno mešane londonske četrti Hackney preselili v sosesko Canning Town v vzhodnem Londonu. »Kar zadeva rasizem, sem bil sprva pred njim dobro zaščiten, skoraj kot v vati. A po selitvi sem ga zelo občutil. Če si bil temnopolt ali indijskega rodu, si dobil svoj odmerek. Na cesti in ko sem šel na šolski avtobus, so za menoj vpili, da sem črnuhar, in vame metali surova jajca.« Večino tega je pustil za sabo, delček pa je ostal v njem. Tisti delček, ki se zna bojevati in pretepati, kar dokazuje v dokumentarni seriji Idris Elba: Borec, ki je včeraj doživela televizijsko premiero na programu Discovery Channel.

Tudi ob treh zjutraj

Otroštvo je preživel v predelu Londona, kjer sta trpežnost in žilavost veljali za znak moškosti. A se je tedaj namesto za pretepe odločil za igro, zdaj pa je leto dni preživel v ringu in se pod taktirko Kierana Keddla, trenerja in lastnika telovadnice v njegovem rodnem okolišu, uril v kikboksu. 
»Že vse življenje sem si želel profesionalno boriti,« je priznal zvezdnik, četudi je v minulih 12 mesecih želel ničkolikokrat vreči puško v koruzo. »Na začetku so mi povedali, da zaradi poškodbe hrbta nekaterih udarcev ne bom zmogel ali pa jih bom le zelo težko osvojil. Zato sem želel kar odnehati. Poleg tega je sestavni del treninga, da izgubiš neprimerljivo več rund, kot jih dobiš, in tako sem imel občutek stalne pretepenosti. Kar me ni bolelo le telesno, ampak je pošteno ranilo tudi moj ego, saj sem se boril – in izgubljal – proti precej manjšim moškim.« 
Keddle je še dodal, da je imel Idris težave z zavedanjem, da ni več žilavi dvajsetletnik, je moški pri štiridesetih. »Potreboval je nekaj časa, da je razumel in ponotranjil, da njegovo telo nosi težo 44 let in se zatorej hitreje utrudi. A nato se je naučil poslušati tudi svoje telo,« je povedal Keddle, ki ga je zvezdnikova predanost povsem prevzela. »Zaradi njegovega urnika snemanj sva morala vaditi ob vseh urah, mogočih in nemogočih, lahko ob desetih zvečer, lahko tudi ob treh zjutraj. A vadbe ni nikoli odpovedal, še zamudil ni. Tudi če je bil izčrpan skoraj do onemoglosti, ko je prišel v telovadnico naravnost z 12- ali 15-urnega snemanja.«