NI VZEL ŽIVLJENJA

Je Tony Cetinski telefoniral, ko je povozil moškega?

Objavljeno 30. november 2017 09.52 | Posodobljeno 30. november 2017 09.52 | Piše: T. P.

Zapeljal je čez nadlaket nesrečneža.

Ni vzel življenja. Tako so pokazali izvidi obdukcije 62-letnega Ibrahima Kevljanina, ki ga je povozil hrvaški pevec Tony Cetinski. Ta že ves čas po nesreči zatrjuje, da ima čisto vest, čeprav mu seveda ni vseeno, da je povozil na cesti ležečega nesrečneža. Po dnevih negotovosti mu je vsaj malo odleglo, saj je obdukcija pokazala, da je z levim sprednjim kolesom zapeljal čez Ibrahimovo nadlaket in tako povzročil poškodbe, ki niso bile smrtne. V javnost je pricurljalo tudi to, da policisti preiskujejo, ali je pevec v usodnem trenutku morda govoril po telefonu ali pisal telefonska sporočila, podrobno pregledujejo tudi zvezdnikovo vozniško zgodovino zadnjih pet let.

Policija, tožilstvo in pevčeva odvetnica molčijo. Poudarjajo le, da je preiskava strogo zaupna. Skrušeni Cetinski pa se je odprl in izlil srce o dnevu – ali bolje sekundi –, ki mu je za vselej spremenil življenje. »Šlo je za oster zavoj, ki ga je treba izvoziti pazljivo in počasi. Kar sem storil, skoraj kot bi speljeval s parkirnega mesta, ko sem nenadoma začutil, kot bi bilo nekaj pod avtom. Ustavil sem, izstopil in pogledal, a videl nisem ničesar. Nato sem pogledal še z drugega kota in videl, kar sem najmanj pričakoval. Človeka! Ta prizor bo za vedno z menoj,« je razgalil dušo. Tedaj ni vedel, ali je moški živ ali ne. »Le upal sem, da je še živ. Stekel sem do frizerskega salona čez cesto, da pokličejo rešilca in policijo, nato sem stekel nazaj do avta in vzel dvigalko. Želel sem privzdigniti avto in izvleči človeka. Želel sem nekaj storiti, kar koli, da bi mu le pomagal, a mi ni uspelo. In ko so prišli reševalci, človek ni kazal znakov življenja. Občutek nemoči, ko želiš, a ne moreš pomagati, je grozljiv.« 


Na pogreb ni šel

Razmišljal je, ali naj se od nesrečneža, ki ga niti poznal ni, primerno poslovi. Ali naj se pridruži njegovim najbližjim, prijateljem in znancem, ki so se od Ibrahima poslovili na rovinjskem pokopališču. »Razmišljal sem, a nisem zbral moči. Ne morem. Zlomljen sem. Ni me v Rovinju, tudi v Istri ne, nisem v dobri koži. Nikomur ne želim, da bi moral skozi to, kar zdaj doživljam jaz. Niti tistim ne privoščim tega, ki delajo zlo.«

 

Deli s prijatelji