Britanska zvezdnica za vsakega umrlega prijatelja posadi drevo

Gozd, ki se v vsakem letnem času odene v druge barve in drugačne vonjave, je že tako ali tako pravljičen, gozdiček na podeželju angleške grofije Surrey, ki obdaja posestvo dame Judi Dench, pa je verjetno še za nekaj odtenkov bolj čaroben. V tamkajšnjih drevesih namreč žive duše igralkinih pokojnih prijateljev in najbližjih. »Tu je Ian Richardson in to je Natasha Richardson,« oskarjevka pripoveduje v kamero in s prstom kaže posamična drevesa, ki jih je – namesto šopka na njihov grob – posadila v spomin na tiste, ki bodo v njenem srcu vedno živeli.

Čemu bi hodili na grobove in polagali rezano cvetje, ko se jih lahko spominjamo z življenjem. Ne nazadnje bodo ti, ki smo jih ljubili, v nas vedno živeli. Tako je razmišljala Judi, ki je do dreves že v otroštvu čutila posebno naklonjenost, ta pa se je še poglobila ob možu Michaelu Williamsu, prav tako ljubitelju dreves, s katerim sta se poročila leta 1991 in se ljubila do njegove smrti pred 16 leti. »Drevesa so me pritegovala že kot majhno deklico, tako da sem približno tri hektare svoje zemlje spremenila v svoj skrivni gozd, na drevesa v njem pa gledam kot na razširjeno družino. In tu sva z možem začela zasajati drevesa. Vsakič ko je umrl sorodnik ali prijatelj, sva zanj eno posadila. Bistvo je namreč spomin na nekoga, to pa je, vsaj zame, povezano z nečim živim, kar raste in se razvija. Podobno kot spomini, ki obstanejo in postajajo le vse bolj lepi,« pripoveduje igralka.

»Eno drevo je, denimo, za Stephena Hanleyja in mu je, visoko in bledo, precej podobno. Potem sta tu Ian Richardson in Natasha Richardson.« Najnovejša je tisa, poklon avgusta umrlemu prijatelju Robertu Hardyju, mlajši generaciji verjetno najbolj poznanemu kot ministru za čaranje Corneliusu Fudgu iz pravljičnega filma o Harryju Potterju, Judi pa ga je poznala tudi kot poznavalca in strastnega zbiratelja srednjeveških lokov, pogosto narejenih iz tisovine. »Robertovo drevo je od tu, torej bo z nami še zelo, zelo dolgo. Mislim, da je tisa popolna zanj. In, kdo ve, morda bo kdo čez 200, morda 300 let prav iz vej njegove tise naredil lok.« Tam rasteta tudi drevesi za njenega pokojnega brata in moža.

Kamere so njenemu čarobnemu gozdu spominov sledile eno leto in ujele njegovo spreminjanje skozi letne čase, enourno oddajo Judi Dench, My Passion For Trees (Judi Dench, moja strast do dreves) bodo premierno predvajali konec decembra. Zvezdnico je med snemanjem spremljal Tony Kirkham, vodja botaničnih vrtov britanskega dvora, in jo podučil o vsem, kar ve o drevesih, od njihovih letnih ciklov do tega, kako z razvejanim podzemnim sistemom korenin komunicirajo med seboj.

»Že vse življenje imam rada drevesa, a po tem letu bom na njih gledala povsem drugače. Nikoli več se ne bom mogla brezbrižno sprehajati po gozdu ali na drevesa gledati kot na posamične organizme. Gozd je namreč izjemno družaben prostor, vsak deli vse z vsakim. S koreninskim sistemom si delijo vodo in hrano, si pošiljajo sporočila,« pravi hollywoodska zvezdnica, ko pogladi drevo, ob drugo, mogočni hrast, pa prisloni poseben mikrofon in posluša, kako se po njem pretakajo rastlinski sokovi, kako v njem žubori življenje. »Ko sem za prijatelje sadila drevesa, sem upala, da bodo tako postali del moje posebne skupnosti, da se bodo med seboj lahko pogovarjali. Zato sem zdaj, ko vem, da je to mogoče in res, izjemno pomirjena.«