Božanski labodki se je klanjal ves svet

Baletna plesalka Maja Mihajlovna Plisecka bi v teh dneh, natančneje 20. novembra, praznovala 90. rojstni dan. A usoda ni hotela, da bi ga dočakala: dobrega pol leta pred jubilejem, 2. maja 2015, se je poslovila s tega sveta. V Bolšoj teatru v Moskvi so njen praznik zaznamovali z dvema zaporednima proslavama: kot so sporočili iz slovitega ruskega hrama kulture, je večji del programa za proslavo napisala kar sama umetnica, saj je bil dogodek sprva mišljen kot praznovanje njene okrogle obletnice. »Maja Mihajlovna je lastnoročno napisala program, mi pa ga bomo v prihajajočih dneh izvedli natančno po njenih navodilih v obliki dveh precej nenavadnih gledaliških večerov,« je javnosti pred dogodkoma sporočil direktor Bolšoj teatra Vladimir Urin. Zvezdnica si je ob svojem jubileju med drugim zaželela videti enodejanko Carmen, ki jo je na glasbo njenega moža Rodiona Konstantinoviča Šedrina posebej zanjo priredil koreograf Alberto Alonso. Kraljica ruskega baleta je pomagala sestaviti tudi seznam gostov – slavni prijatelji, med njimi modni oblikovalec Pierre Cardin, se ogledu predstave niso odrekli, čeprav se je priložnost iz vesele zabave po nenadni smrti baletne dive spremenila v melanholično slovo.

Plesala še pri 83 letih

Neverjetno nadarjena balerina se je rodila v Moskvi leta 1925 v premožni, umetnosti naklonjeni družini. Njen oče Mihail Plisecki je bil načelnik sovjetskih premogovnikov na otoku Svalbard v severnem Arktičnem oceanu. V baletno dvorano je prvič stopila pri devetih. Njeni bodoči učitelji so pri priči spoznali, da imajo pred seboj naravno nadarjeno plesalko, ki bo nekoč velika zvezda. Tri leta pozneje se je njen svet sesul, v brezskrbno otroštvo je posegla jeklena roka tedanje sovjetske politike. Njenega očeta so obdolžili, da je trockist, aretirali so ga in kmalu likvidirali. Mater, igralko v nemih filmih Rachel Messerer Plisecko, so zaprli skupaj z mlajšim sinom. Pozneje so jo poslali v delovno taborišče v Kazahstan, od koder se je vrnila šele leta 1941, dva meseca pred začetkom druge svetovne vojne. Majo in njenega drugega brata sta vzela k sebi teta in stric Sulamif in Asaf Messerer. Sreča v nesreči za deklico je bila, da sta bila sorodnika, ki sta jo vzela k sebi, baletnika v Bolšoj teatru. Tako je ostala zvesta baletu, h kateremu pa je, kot je priznala čez leta, v resnici nikoli ni vleklo. »Sanjala sem o gledališču, ne o baletu,« se je spominjala čez leta, začudena, da so jo v baletni šoli kljub lenobi sprejeli z odprtimi rokami. »Nikoli nisem rada trenirala, ponavljala. Pravzaprav se mi v zadnjem času zdi, da je prav to podaljšalo mojo odrsko kariero: plesala sem od dva- do trikrat dlje, kot je običajno. Morda zato, ker moje noge niso bile tako zelo izmučene,« je dejala. Nepozabna umirajoča labodka je nastopala do 65. leta – večina njenih stanovskih kolegov se upokoji pri štiridesetih! Na odru je stala celo za svoj 83. rojstni dan, in sicer v Parizu, kjer je njen kratki plesni nastop požel stoječe ovacije.

Cardinova muza

Leta 1970 je postala primabalerina v Bolšoj teatru. Čeprav je bila ena od velikih zvezd ruskega baleta, je zunaj Rusije dolgo ni nihče poznal. Oblasti ji leta in leta niso dovolile, da bi gostovala kjer koli zunaj meja Sovjetske zveze. Prvič je smela iz države leta 1959, ko ji je to osebno dovolil takratni predsednik Sovjetske zveze Nikita Hruščov. Nastopi v tujini so jo takoj izstrelili na svetovno plesno nebo; zaslovela je kot plesalka, ki združuje tehnično dovršenost, plesno gracioznost in igralsko nadarjenost. Italijanski igralec Marcello Mastroianni se je nekoč po ogledu Labodjega jezera prebil v zaodrje samo zato, da je balerini v solzah dejal: »Igralci so tako revni: vse, kar imamo, so naši izrazi na obrazu in geste, toda vi, Maja, vi pri igranju uporabljate celotno telo.«

Ne le Mastroianni, tudi vrsta drugih vplivnih in slavnih obrazov 20. stoletja se je klanjala božanski labodki v Labodjem jezeru in Umirajočem labodu.

Preizkušala pa se je tudi kot koreografinja: sredi 80. let je bila umetniška direktorica rimskega baleta, pozneje pa je vodila Španski narodni balet. Prejela je številne nagrade, med njimi špansko zlato medaljo za umetnost in francosko legijo časti. Častili so jo številni svetovni voditelji, denimo Nikita Hruščov, John F. Kennedy, Fidel Castro. Bila je navdih številnim umetnikom, svojo muzo sta v njej videla modna oblikovalca Yves Saint Laurent in Pierre Cardin.

Pliseckova ni imela otrok. »Družin z otroki je veliko. Maja Plisecka je ena sama,« je imela navado govoriti. In še: »Nikomur nimam kaj zavidati. Bog mi je dal nadarjenost in dobre temelje. V Bolšoj teatru sem preplesala ploho baletov, zdi se, da sem osvojila tudi svetovno slavo. In kar je glavno – imam prekrasnega moža. Bi si sploh lahko želela še kaj več?«