Najlepše pesmi privrejo iz srca in razkrijejo delček duše. Pesem Let it be, ki velja za eno najlepših in najbolj priljubljenih balad skupine The Beatles, saj so jo zvesti oboževalci liverpoolskih fantov umestili kar na prvo mesto, je zadonela v siru Paulu McCartneyju, ko so slavno četvorico trgali grenki prepiri in je le v glasbi našel odrešitev in uteho. Toda zanjo kljub neizmernemu talentu, zaradi katerega se je v zgodovino zapisal kot najuspešnejši skladatelj pop glasbe, ni zaslužen le on, za levji delež besedila je namreč odgovorna njegova mati Mary. Ta je bila tedaj že 12 let pokojna in je sina, ko se je znašel v težkem obdobju, poskušala potolažiti kar iz onstranstva, s čimer pa je bila navdih za eno najlepših pesmi vseh časov. »Pojavila se je v mojih sanjah. Njena podoba je bila kristalno jasna zlasti njene oči. In tedaj mi je nežno, pomirjevalno dejala – let it be.«
Mamo je imel zelo rad, a je nikoli ni dobro poznal
Zaradi spopadanja z revščino, ko je bil vsak trenutek posvečen služenju še kako potrebnega denarja, si skoraj niso mogli privoščiti časa, ki bi ga preživljali kot družina. Nato je Mary, ko je Paul s 14 leti zakorakal v najstniška leta, nenadno umrla zaradi embolije, to pa je v njem pustilo neizbrisne sledi. »Najtežje je bilo poslušati očeta jokati. Od staršev tega namreč ne pričakuješ, zato mi je to zamajalo vero v vse, v kar sem verjel. V trenutku sem moral odrasti in bil sem odločen, da mi to ne bo prišlo do živega, zaradi česar sem se obdal z debelim oklepom.« A globoko v sebi je žaloval, rešitev je našel le v glasbi, ki mu je že pri 15 letih na pot pripeljala Johna Lennona. Z njim je spletel tesno vez – tudi zaradi smrti matere v ranih letih, kar jima je kmalu po srečanju postalo skupna točka. Tudi Lennon je namreč izgubil mamo v svojih najstniških letih, pri 17, zaradi česar sta se združila v svoji boli. »Mladi ne žalujejo. A občasno, ko je bila bolečina prevelika, sva se usedla in skupaj jokala.«
Leta so minevala, materin obraz je v glasbenikovih mislih vse bolj bledel
»Z leti sem si v spomin vse težje priklical njen obraz.« Vse do prelomne noči v letu 1968, ko se mu je njena podoba prikazala v sanjah in mu je na srce položila svoje modre besede ter tolažbo, saj so se fantje na vrhuncu slave spopadali z notranjimi trenji, ki so kmalu dokončno razbila eno najuspešnejših glasbenih skupin vseh časov. »Zbudil sem se s čudovitimi občutji. Zdelo se mi je, da me je obiskala v enem od mojih najtežjih obdobij, in to zato, da mi reče, naj se ne bojujem, naj se prepustim toku, saj bo na koncu vse tako, kot mora biti. Glasbenik v meni se je takoj usedel za klavir, iz mene pa so vrele besede 'When I find myself in times of trouble, Mother Mary comes to me, speaking words of wisdom, let it be' (Ko se znajdem v težkem obdobju, pride k meni mati Mary in mi govori besede modrosti).«
Ko je pesem leta 1970 prvič zadonela po radijskih valovih, je postala ena izmed njihovih največjih uspešnic
A kot se je izkazalo malce pozneje, tudi njihova zadnja, saj so fantje še istega leta krenili po ločenih poteh. McCartneyju zato besede, ki jih je slišal od matere, pomenijo še toliko več. »Njene besede me niso le pomirile, pač pa sem jih lahko prelil v pesem, ki je nato v življenja ljudi po vsem svetu vnašala uteho.« Hkrati tako morda nikoli ne bi spoznal ljubezni svojega življenja, fotografinje Linde Eastman – ali pa se ji morda vsaj ne bi zavezal s poročnimi zaobljubami. »Malce po tistih sanjah je v moje življenje prišla Linda in me rešila pred samim seboj. Bilo je, kot bi mi jo poslala mati,« se spominja srečanja s svetlolasko, ki je v običajnih okoliščinah zaradi živcev nikoli ne bi ogovoril, a tedaj ga je k temu gnala neka notranja sila, kot da se temu ne more ogniti. Z Lindo je pred oltar zakorakal leta 1969, pol leta pozneje pa je na svet privekala deklica, ki sta jo poimenovala po njegovi pokojni materi.
Če bi imel časovni stroj
Sir Paul McCartney je vsekakor živel življenje kot malokdo, a vendar, če bi imel časovni stroj, se ne bi vrnil v šestdeseta leta, ko je skupaj z Lennonom, Georgeem Harrisonom in Ringom Starrom zanetil globalno manijo. Raje bi potoval v otroštvo, v čas pred materino smrtjo, in poskušal užiti vsak trenutek. »Nismo bili premožni, saj smo si komaj lahko privoščili televizijo, avtomobila pa nismo imeli. A mati je za nas želela le najboljše, zato je delala in bila zaslužna za več kot polovico družinskega proračuna. Ko je ponoči prišla domov, je še kuhala, zato nismo veliko časa preživljali drug z drugim, a že zgolj njena prisotnost je name delovala izjemno pomirjajoče,« se McCartney otroških let spominja s toplino v srcu, a hkrati malce otožno, saj časa z materjo nikoli ni mogel izkoristiti. »Če bi imel časovni stroj, bi šel nazaj in čas preživljal z mamo.«
