Siniša Škarica je eden od tistih, ki imajo hrvaško glasbo – in ne le te – v mezincu. Bil je dolgoletni urednik v glasbeni založbi Jugoton in pozneje v naslednici Croatia records. Nekoč je tudi sam igral v skupinah Magneti in Mi iz Šibenika. Hotel je biti pravnik, a ga je pot zanesla v Jugoton, kjer je pisal za glasbene časnike in leta 1985 postal glavni in odgovorni urednik. Za nekatere zbirke hrvaškega rocka je prejel najvišje hrvaško glasbeno priznanje, porin, knjiga Ko je rock bil mlad s podnaslovom Zgodba z vzhodne strani 1956–1970, v kateri z raziskovalno natančnostjo popisuje glasbene okvire tistega časa na tem prostoru, pa je postala svojevrsten diskografsko-publicistični spomenik času, ko je bila glasba resnično mlada. Zdaj je izšel še njegov nov izdelek.
V teh dneh je izšla knjiga Tvornica glazbe/Priče iz Dubrave (Tovarna glasbe/Zgodbe iz Dubrave), besedilo o prvih letih nekdanje jugoslovanske glasbe in pravi diskografsko-publicistični spomenik času, ko je bila glasba res mlada. Kako bi kot avtor, aktivni sodelujoči in vsestranski poznavalec opisali ta čas?
Ta spomenik, kot pravite, ima vsekakor temelje v čudovitem Elvisu Presleyju. Z njim je glasba bolj kot kadar koli spremenila sliko sveta. Povojne generacije v ZDA so v iskanju boljših razmer za življenje in tudi v času hladne vojne postale osrednja gonilna sila ekonomskega in družbeno-političnega razvoja najmočnejše države na svetu. V Jugoslaviji se je v tem času odvijala liberalizacija družbe, zgodile so se številne reforme, meje so se odprle, prav tako se je zmanjšal pritisk enopartijskega sistema. Glasba je za mlade pomenila sredstvo skupinske osvoboditve in pomembno vez z državami izza železne zavese. Udomačeni rock je postal pomemben argument, gramofon ni bil več luksuz, televizija pa je dokončno postala okno v svet. Vse bolj smo postajali del t. i. globalne potrošniške družbe. Živeli smo v letih festivalov. Pokojni Nikica Kalogjera, velikan hrvaške estrade, je rekel: "Zabavna glasba se je rodila na radiu, a shodila na festivalih." No, ker so šestdeseta tudi čas vzpona gramofonskih plošč, bi lahko celo rekli, da je zabavna glasba odrasla v diskografiji. To je bil čas, ko je prevladal stereozvok, popevke pa so postale hit. Čas, ko se uspešnost neke izvedbe ni merila več le s poslušanostjo, temveč s številom prodanih plošč.
Do katere točke se je glasba v vseh teh časih razvila na ozemlju naše nekdanje skupne države? Je svetovni razvoj glasbe vplival tudi na nas?
Festivali so pripomogli, da so se skladbe domačih avtorjev povsem enakopravno spopadale s tujimi hiti, ki so jih domači pevci in producenti vse pogosteje izbirali. V šestdesetih letih je bil najpopularnejši format singel, na katerem so bile štiri pesmi, od tega so bile tri tuje priredbe in ena avtorska domača pesem. Hkrati so festivali odlično opravili svojo vlogo in avtorske pesmi so se uspešno merile z ameriškimi, angleškimi, italijanskimi in francoskimi uspešnicami. Zabavnoglasbeni esteblišment je spremenil svoj ignorantski odnos do vse bolj prodirajočih električarjev, kot so imenovali prve domače rockerje, sprejeli so jih kot enakovredne. K temu je veliko prispeval prvi domači in v svetu priznani zvezdnik Karlo Metikoš alias Matt Collins. Elektrificiran zvok je osvojil tudi festivalske odre. Hkrati se je konec šestdesetih let na območju nekdanje države rodil avtorski album rocka Naši dani Draga Mlinarca in Grupe 220. Indexi, Kameleoni, Korni grupa in drugi so sledili temu avtorskemu izzivu. Drugi, velikokrat podcenjeni rockerski prvoborci, pa so bili pozabljeni.
Malo ljudi ve, da je bil prvi posnetek v nekdanji Jugoslaviji pravzaprav Tam, kjer murke cveto kvinteta Avsenik. To so bila leta, ko je nastajal Jugoton, kmalu pa še druge glasbene založbe (ZKP LJ, Diskoton, PGP RTB …). Glasba je zadihala s polnimi pljuči. Zdi se, da se glasbeniki niso preveč obremenjevali z nacionalnostjo.
Naj dodam o prvem stereoposnetku. Leta 1959, v poskusni dobi sterea v naši diskografiji in avdiotehniki sploh – ne pozabimo, Jugoton je bil edina diskografska založba v Jugoslaviji –, je Jugoton v prostorih Jadran filma posnel tisti 25-centimetrski LP bratov Avsenik Tam, kjer murke cveto v obeh tehnikah, mono in stereo. Takrat se res nihče ni obremenjeval s tem, od kod glasba prihaja, pomembno je bilo le, da je bila dobra: Kafu mi draga ispeci, Čaje šukarije, Plovi barka, Moj očka 'ma konjička dva so le nekatere od uspešnic tistega časa, ko so prepevali Ivo Robić, Dušan Jakšić, Marjana Deržaj ...
Prva beat plošča v srbohrvaškem jeziku Osmijeh (Nasmeh) Draga Mlinarca in Grupe 220 je postala hit. Kar jo dela še posebno zanimivo, zlasti v Sloveniji, je to, da je na tej plošči tudi Avsenikova pesem Večer na Robleku. Danes si je, vsaj mislim, zelo težko predstavljati, da bi bil poleg hrvaškega izvajalca na plošči tudi slovenski. Ali pač?
Res je. Prvi singel Grupe 220 je poleg Osmijeha, prvega velikega hita beat glasbe nekdanje države, vseboval tudi Večer na Robleku bratov Avsenik (legendarni urednik Pero Gotovac pa je v fade outu tega posnetka dodal ustno harmoniko Na planincah sončece sije). Vsekakor se je prav glasba med prvimi osvobajala svojevrstnega nacionalnega protekcionizma novonastalih držav in zato glasbeniki v primerjavi s politiki plovejo po precej mirnejših vodah. Vsekakor si to lahko predstavljam. Navsezadnje to že pogosto počneta Matija Dedić in Zoran Predin.
Velikokrat sva se pogovarjala o odnosu politike in glasbe. Menite, da je bil vpliv politike takrat, ko je bil rock še mlad, večji, kot je danes?
Res sem o tem večkrat govoril in pisal. Niti država niti politika se nista kaj preveč ukvarjali z rock'n'rollom. Mogoče je bil vpliv politike do neke meje močnejši konec 50. in nekje do sredine 60. let, ko so partijske, mladinske ali študentske organizacije postavljale vprašanja o negativnem vplivu zahodne družbe, o amerikanizaciji mladih, prvenstveno skozi film in tudi modo ter glasbo. Kakor koli, dvom večine sociologov, politologov, umetnostnih zgodovinarjev in navsezadnje tudi običajnih opazovalcev tega časa o vplivu politike je bil odpravljen z nastopom električarskih Elips pred Titom za njegov rojstni dan leta 1966. Kot da je takrat rock v očeh partijskih in kulturnih dušebrižnikov dobil svoj položaj v družbi. Takrat so spoznali, da rock glasba odraža samosvojost standardov želene socialistične etike in kulture. Edini upor, ki so ga lahko videli v rocku, se je kazal v dolgih laseh, kavbojkah in poslušanju elektrificiranega beata. Rekel bi, da rocker ni Homo politicus, ne glede na to, da je veljala tista, da se s politiko ukvarjamo vsi ali pa se politika ukvarja z nami. Še posebno je bila trditev, da so vsi, ki pojejo ali govorijo v javnosti, tudi politični, precej vprašljiva.
Imate občutek, da se vse več ljudi vrača v čase, ko je bil rock še mlad, hkrati pa je vse več tudi tistih, ki se jim zdi preteklost obremenjujoča ali celo moteča?
Prepričan sem, da je pri vračanju v čase mladega rocka v ospredju predvsem generacijska privrženost glasbi svoje mladosti. Skoraj vsak meni, da je glasba njegove mladosti tudi najboljša glasba na splošno. Po drugi strani pa obstaja tudi ta politični trenutek, v katerem bodo vsi, ki danes ne želijo imeti nič več skupnega z bivšo državo, ta občutek nostalgije tolmačili kot nesprejemljivo žaljenje zaradi propada nedemokratičnega sistema. Tudi pred tem si ne moremo zatiskati oči.
Če bi vas prosil, da sestavite lestvico 12 glasbenih apostolov z območja nekdanje Jugoslavije, kdo bi bil na njej?
To je zelo nehvaležna naloga. Poleg tega ne vem, ali mislite na glasbenike popularne glasbe v celoti ali na rockerje in ob njih na ljudi, ki so objavljali in s tem razširjali novice o novi glasbi. No, ko rečete apostoli, jih takoj vidim kot glavne rockerje v tistem času. Zame bi bili to tile, ne nujno v tem vrstnem redu: Karlo Metikoš, Janez Bončina - Benč, Petar Peca Popović, Goran Bregović, Dražen Vrdoljak, Darko Glavan, Veljko Despot, Tomaž Domicelj, Drago Mlinarec, Vedran Božić, Dado Topić in Zoran Miščević. Med apostole rock skupin pa bi uvrstil Bijele strijele, Crvene koralje, Siluete, Kameleone, Indexe, Grupo 220, Zlatne dečake, Delfine, Korni grupo, Mlade leve, Time in Bijelo dugme (oni so, kot tudi njihov vodja Goran Bregović, zaslužni, da je avtentični rock na tem prostoru postal resnični družbeni fenomen). Na seznamu bi moral biti tudi Buldožer in še nekatera velika imena. V rock'n'rollu so kot drugje v svetu tudi pri nas na začetku prevladovali moški. Vendar bi mednje vsekakor uvrstil tudi Zdenko Kovačiček, Josipo Lisac ali Alenko Pinterič.
Kot odličen poznavalec vidite današnje nove apostole na glasbeni sceni na tem prostoru?
Težko bi rekel. Prej ne kot da. Pravzaprav se v svetu popularne glasbe od pojava Elvisa, Chucka Berryja in Little Richarda, razen morda Beatlesov, Stonesov in Boba Dylana, ni zgodilo nič zgodovinskega. No, tudi oni so le potrdili, da po wop bop a loo bop a lop bam boom v glasbi nič več ni kot prej.
Omenjena knjiga o zgodnjih letih jugoslovanske (in hrvaške) glasbe je prvi del večjega projekta. Kaj sledi?
Res je. To je prva knjiga, ki se nanaša na obdobje od rojstva Jugotona 1947. leta, ki sovpada z bujenjem moderne pop glasbe pri nas, vse do leta 1969, ko pop glasba povsod po svetu in tudi pri nas doživi tako kreativni kot komercialni vzpon. Na kratko, naš pop mozaik se začne z Ivom Robićem, nadaljuje se z vse številnejšimi festivali zabavne glasbe, čaščenjem številnih nepozabljenih zvezd domače estrade (tudi tistih pozabljenih) in pojavom rock'n'rolla, ki ga zaključujeta dva vladarja diskografskega trga, Mišo Kovač in Đorđe Novković. Oba sta postala temeljni osebnosti novega zvoka v pop glasbi pri nas. Preostalo bo sledilo v knjigi Tvornica glasbe od 1970. do 1989. leta in od 1990. do 2000. leta. Obe knjigi še pripravljam. Glasbo sem pogosto odkrival, ko sem bral. Brati o glasbi je skoraj tako kot jo poslušati – bog mi oprosti –, nemalokrat celo bolje. Več moramo brati!
