Nima dvajset ljubic, ampak eno, Megi

Njegove pesmi Zlo počas, Jaz sem nor, Jaz ne grem v šolo, 20 ljubic, Daleč je za naju pomlad, Je treba delat, Zlata ribica, Rolica papirja, Bog ne daj, da bi crknu televizor in številne druge so tako priljubljene, da jih znajo peti celo najmlajši v vrtcih in šolah. Zanimivo pa je, da ne opeva toliko lepot Koroške, kjer je preživel večino življenja in še vedno živi.

»Pravzaprav nisem tipični Korošec. To je neki stereotip. Zame prav tako ni nihče tipični Gorenjec ali Primorec. Vsi smo predvsem ljudje. Le da nekateri z malo drugačnimi navadami, tipičnimi jedmi in govorico,« pravi Adi Smolar, ki se je rodil mami Prlekinji in očetu Korošcu. »Veliko smo se selili. Najprej smo živeli na Muti, potem v Vuzenici, gimnazijo sem obiskoval na Ravnah, potem sem šel študirat v Ljubljano, se vrnil na Ravne, bil nekaj časa v Šmartnu pri Slovenj Gradcu, zdaj pa sem v Slovenj Gradcu,« našteva. 
Glasbenik je rasel ob očetu muzikantu, saj je njegov zdaj že pokojni oče, prav tako mu je bilo ime Adi, pri narodno-zabavnem ansamblu Fantje treh dolin igral trobento. In ni veliko manjkalo, da ne bi v te vode zašel tudi sin. Ko je imel šest let, je za dedka Mraza dobil harmoniko in se jo hitro naučil igrati, zraven je še pel. »Velikokrat sem bil poleg, ko so Fantje treh dolin doma vadili. Ponosen sem bil nanje, ker so se njihove skladbe takrat že vrtele na radijskih postajah in televiziji, dobro so se prodajale tudi njihove plošče,« se spominja let, tesno prepletenih z glasbo. Oče je igral še v več godbah na pihala, in ker so v eni potrebovali klarinetista, se je poleg harmonike začel učiti igranja na klarinet. »Na koncu so potrebovali nekoga, ki bi igral tako imenovani mali boben. In sem v roke dobil palice in jih v hipu obvladal, nato pa mali boben pri godbi igral kar deset let,« razkrije Adi.

Pravočasno poskrbite 
za potomce

Kitaro je vzljubil šele pri 19, ko je postal študent. Takrat so začele nastajati njegove lastne pesmi, ki jih danes poznajo vsi. Mladi in stari. Med najbolj priljubljenimi je Rolica papirja, za katero pravi, da je prispodoba za odnose med ljudmi. »V njej pojem: kdor je dobrega srca, lahko tudi z rolico naredi veliko dobrega. Na koncu pa opozorim, da so med nami tudi ljudje, ki rolice sploh ne potrebujejo, ker žal umirajo od lakote,« razloži. Želi si, da bi bili ljudje bolj srečni, prijazni in strpni, ker nimamo razlogov, da ne bi bili. 
In koliko ljubic pravzaprav ima, smo radovedni. »Ženske so me vedno imele rade. Res je, da se moj zakon ni obdržal, a imam dva čudovita sinova. Petnajstletnega Jureta, ki ima podoben glas kot jaz, saj pri zboru poje drugi bas, ter 11-letnega Jana,« je ponosen. Kar se tiče ljubic, pa je tako, kot opisuje v pesmi. Da ni dobro, če jih ima človek preveč, ampak naj si najde le eno, in to kakovostno. »Res pa je, da je pri mojih letih, obveznostih in urniku težko imeti idealno zvezo, saj mora biti partnerica zelo potrpežljiva. Tudi potrebe so drugačne, kot so bile pri dvajsetih. Ne želim, da bi moji otroci imeli za očeta starca, zato mi je žal edino to, da nisem prej mislil na to in imel še več otrok. Vsem mladim priporočam, da pravočasno poskrbijo za potomce,« svetuje.

Paralo se 
mu je srce

Prizna, da ima že tri leta zelo zvesto ljubico. To je ljubka psička Megi. In kako se je znašla v njegovem naročju? »To je zanimiva zgodba. Moji mami je poginila psička Biba, in ker si je želela novega štirinožnega prijatelja, sva se, ko sem našel podobnega kužka na spletu, odpravila ponj v zavetišče Turk pri Novem mestu. Ko sem tam gledal te male srčke, se mi je paralo srce. Mamo je že čakala ljubka psička Liza, zraven nje v kletki pa je bila tudi Megi. In srce mi ni dalo, da bi Lizo vzeli in odpeljali v čudovit nov dom, Megi pa pustili. Tako sem jo vzel. Še sreča, da v kletki niso bili trije, ker bi imel danes dva,« pove Korošec mehkega srca.

»Ljudje delajo največjo napako, da takrat, ko pogine hišni ljubljenček, ki so ga imeli zelo radi, rečejo, da jim je preveč hudo, da bi se odločili za novega. No, pri nas je Biba, ki je poginila, naredila prostor za dva, ki imata danes čudovito življenje,« pojasni Adi, ki se poleg ustvarjanja, igranja in petja pesmi loteva še pisanja besedil za druge glasbene skupine, tudi narodno-zabavne. Prav tako veliko ustvarja za otroke, saj piše pesmi, kratko prozo, slikanice in zgodbe, ki so izšle v več zbirkah.