LJUBLJANA – »Iz ljubezni do ljubljene Ljubljane se je rodila lepa misel: predahniti slovensko prestolnico s poletnimi kulturnimi in umetniškimi prireditvami, ki naj proslavijo njeno ime po evropskem kulturnem svetu; preoblikovati jo v pomembno festivalno prireditveno in splošno kulturno žarišče. Od nekod se je utrinjal božajoč sen: Ljubljana naj bi postala Salzburg, Verona, Bayreuth, Edinburg na evropskem jugovzhodu,« je leta 1972, ob 20-letnici Festivala Ljubljana, zapisal dr. Fran Vatovec, sicer absolutno največji slovenski poznavalec in profesor retorike, žal že pokojni. Festival letos praznuje 60 let, Darko Brlek, njegov dolgoletni direktor in umetniški vodja, pa 20 let, odkar je umetniški vodja. Profesorjev sen iz leta 1953 se je že davno uresničil.
Prvi festival je bil leta 1953
Prvi festival je bil ob tem času 1953 v organizaciji Turističnega društva Ljubljana. Pobudnik je bil prav Fran Vatovec, predsednik festivalnega odbora društva (1953–1954), pozneje direktor zavoda Ljubljanski festival (1954–1956) in načelnik festivalskega oddelka (1956–1962).
Raznolik in pester program
Program prvega festivala je bil izjemno raznolik in pester, tistim letom primeren: osem let od konca vojne se je Jugoslavija in z njo Slovenija že izvila iz sovjetskega primeža in blokade, ljudje so lahko svobodneje zadihali, »delavstvu, ki nima priložnosti prisostvovati opernim in baletnim predstavam, je treba te ponuditi na planem«. Poleg prireditev Slovenske filharmonije, SNG Opere in Komornega gledališča si je prek 105.000 ljudi lahko ogledalo še »drsalno revijo na kotalkah, vzorno mladinsko taborjenje na gradu, tekme natakarjev, tekmovanje v aranžiranju izložb in notranji ureditvi lokalov, razstavo kmetijskih naprav ter jesenskih in zimskih modnih vzorcev in še mnogo drugega«.
Na prvem mestu kakovost
A že drugi ljubljanski festival leta 1954 je bil bolj izčiščen in profiliran, saj se je odbor odločil za kakovost, profesionalnost in umetniško produkcijo. Na njem so že gostovale ustanove iz drugih delov Jugoslavije, tujce pa je prvič ponudil 4. ljubljanski festival. Njegovi snovalci so mu tako zelo hitro postavili smernice, ki veljajo še danes: programski poudarek je usmerjen v prikazovanje tako kakovostne domače kot tuje umetniške produkcije.
Glavno prizorišče
Prelomnica za festivalsko dogajanje je bila vsekakor določitev njegovega glavnega prizorišča: prvo je bilo na vrtu nekdanjega doma JLA (oziroma predvojnega hotela Miklič, mimogrede: iz družine Miklič izhaja Barbara Türk, žena predsednika Slovenije, njen dekliški priimek, ki ga nosi ob moževem je Miklič) nasproti avtobusne in železniške postaje, že drugo pa se je preselilo v, kot je izjavil dr. Vatovec, »dostojanstveno zavetje ljubljanske vseučiliške in kulturne četrti«, na Trg francoske revolucije. Tretja izvedba poletnega festivala se je dogodila 1955 v organizaciji novega Zavoda Ljubljanski festival na izjemni lokaciji, na kateri je še danes: v Križankah, obnovljenih po načrtu genialnega Jožeta Plečnika. Nekdanji samostanski kompleks križarskega viteškega reda, ki je bil tudi prenočišče papeža Pija VI. in vojvode Franca Karla (oče znamenitega cesarja Franca Jožeta), prostor za prirejanje akademij Filharmonične družbe, sedež justične uprave za okrajno sodišče, v njem pa so bili tudi zapori, je dokončno podobo edinstvene lokacije za prireditve dobil v prvi polovici 70. let. Takrat so pod vodstvom arhitekta Toneta Bitenca razširili odrski in orkestrski prostor in tlakovali amfiteatrsko razvrščene vrste za sedeže.
V lovu za streho
Premično streho so postavili že v letih 1964 in 1965, mojstrovina inženirja Miloša Marinčka je bila nagrajena z nagrado sklada Borisa Kidriča za iznajdbe in izpopolnitve, deluje pa še danes. Kot se spominja Meri Plemenitaš, tudi sama pozneje direktorica festivala, gospa, ki vse ve in se marsikaj spomni, pravi, da je bil zanjo zaslužen tudi Stane Dolanc. Ko še ni bilo premične strehe, so on in najvišja garnitura slovenskih partijskih živin v Plečnikovem paviljonu nekaj ur čakali, da bo prenehalo deževati in si bodo lahko ogledali nastop ruske folklorne skupine. Med čakanjem je Dolanc v knjigo vtisov vpisal, da želi festivalu, da bi čim prej prišel do strehe. S tem dokumentom se je festivalsko vodstvo takoj odpravilo v lov za denarjem za streho – uspešno, kajpak.
Uspešno vodstvo
Festival s svojo vrhunsko umetniško kakovostjo in odličnostjo je institucija, ki Ljubljani lepi krila svetovljanstva, kar je dandanašnji v Sloveniji na žalost redkost. Več kot uspešno ga že dolgo vodi Darko Brlek, rojen na Ptuju, sicer tudi vrhunski klarinetist, član komornega ansambla Trio Luwigana. Iz prvega zakona ima zdaj 29-letno hčerko Lano, odlično violinistko v Londonu, in 25-letnega sina Žigo, tolkalca in profesorja na konservatoriju za tolkala v Ljubljani, kaj pa bo v življenju počela hčerkica iz drugega zakona s socialno delavko Janjo, dveinpolletna Eva Marija, oče Darko še ne ve.
Brlek pravi, da je imel festival veliko srečo, da je imela Ljubljana v teh dvajsetih letih pet županov in županj, vsi pa so bili festivalu naklonjeni. »Glavna je sicer MOL, saj je tudi naša lastnica, toda največ denarja zberemo od sponzorjev in prodanih vstopnic,« pove.
In kdaj ob vseh obveznostih, zlasti poleti, ko so predstave, najde čas za klarinet? »Ponoči,« je kratek.
Zadnje veliko delo Jožeta Plečnika so Križanke
Festival Ljubljana poleg 60-letnice praznuje še nekaj drugih pomembnih obletnic: 140. obletnico rojstva Jožeta Plečnika, čigar zadnje veliko delo so bile prav Križanke, domovanje festivala, 15-letnico mednarodne likovne kolonije, 20-letnico umetniškega vodenja Darka Brleka in 60-letnico Evropskega združenja festivalov EFA, katerega član je Festival Ljubljana že vse od leta 1977, Brlek pa predsednik. S festivalom pa praznujejo tudi njegovi partnerji: MGL 60-letnico, SNG Opera in Balet Ljubljana pa 120-letnico delovanja.
Bogato zgodovino festivala, ki je, kot je že leta 1977 zapisal dr. Henrik Neubauer, »postal velik posredovalec kulture naših in drugih narodov«, so pisali tudi njegovi direktorji: dr. Fran Vatovec: 1954–1956; Radovan Gobec: 1956–1965; Ferdo Delak: 1965–1966; Danilo Bračič: 1966–1971; dr. Henrik Neubauer: 1972–1982; Janko Grilc: 1982–1987; Meri Plemenitaš, v. d.: 1987–1989; Vladimir Vajda: 1989–1995 in od leta 1995 Darko Brlek.
Že leta 1953, za 1. ljubljanski festival, kot se je takrat imenoval, so prireditelji na glasbene večere pripeljali največ, kar je bilo tedaj mogoče dobiti v Sloveniji in Jugoslaviji. Simfonični koncert ob odprtju je vodil Lovro Matačić (pozneje Lovro von Matačić), predstave so dirigirali Rado Simoniti, Bogo Leskovic in Danilo Švara, v opernih vlogah pa nastopili Valerija Heybalova, Anton Dermota, Rudolf Francl, Vladimir Ruždjak in Tomislav Neralić.
Henrik Neubauer se spominja, da je bil Festival od nekdaj edina kulturna ustanova v Ljubljani, ki od države ni prejemala denarja. Tako je še danes.
