S to elektroniko je hudič! Jo maraš ali pa je ne preneseš. Glasbene elektronike, seveda, saj se tisti, ki jo vsak dan nosimo s seboj, ponoči pa številni zaspijo in spijo ob njej, ne smemo zameriti.
Pred kakima dvema letoma je Jean Michel Jarre, sin skladatelja filmske glasbe Mauricea Jarra, izdal album Electronica 1: The Time Machine, ki je točno to, kar obeta naslov. Osnovna ideja je bila, kot je takrat zatrdil, zbrati okoli sebe nekaj pomembnih ljudi, ki so zadnjih 40 let intenzivno in odločno usmerjali elektronsko glasbo, ki se je v tem času iz undergrounda spremenila v glasbeni mainstream. Dodal je, da z njimi deli genski zapis te glasbene zvrsti. Sodeloval je z angleškimi trip hoperji Massive Attack, Vinceom Clarkom iz synthpop dueta Erasure in soustanoviteljem Depeche Mode, vsestranskim Mobyjem, svoje je dodal celo znameniti kitarist Pete Townshend iz skupine The Who, ki je v svojo glasbo pogosto vpletala različne elektronske zvoke.
Sodeloval je zgolj s tistimi, ki imajo takoj prepoznaven zvok. Moči je združil še z nemškimi pionirji elektronske glasbe, Tangerine Dream. Skupaj so posneli skladbo Zero Gravity, meditativno vesoljsko zvočno zaveso, v kateri so vrhunsko prepletli različne, pa vendar sorodne in prepoznavne zvoke tako zgodnjega Jarra kot nemških elektronikov. Glasbo nemških elektronikov, kot sta omenjeni Tangerine Dream ali Kraftwerk, je Jarre opisal kot robotsko zastavljeno, medtem ko so francoski elektroniki bolj nagnjeni k impresionizmu v slogu klasičnih skladateljev Ravela in Debussyja.
Jean Michel Jarre je pravzaprav francoski pionir elektronske glasbe, pred dvema letoma pa se je pravzaprav lotil proučevanja začetkov elektronske glasbe, ki jo je začel popularizirati v drugi polovici sedemdesetih let. Njegov prvenec Oxygène iz leta 1976 ostaja vzorčni elektronski album z novim vesoljskim zvokom, ki ga je posnel v svoji dnevni sobi. Album je bil prodan v več kot 12 milijonih izvodov. Sledili so novi albumi in številni rekordi. Ta elektronski mag ni igral le pred največ občinstva na svetu, ampak je tudi prodal edino kopijo svojega albuma za največ denarja na svetu. Prvenec je predstavil v živo tudi v ljubljanski hali Tivoli leta 2008.
Pri nas pa?
»Ne pomnim, da bi kdaj na domači glasbeni sceni kakšen album nastajal in se napovedoval tako dolgo kot zadnji dolgometražec ljubljanskega elektronskega dua Random Logic. Ko sta fanta po dolgih sedmih letih novembra 2013 s fenomenalnim nastopom v sklopu festivala Sonica v Kinu Šiška končno spromovirala njegov izid, je kazalo, da smo ga vendarle dočakali, a so minila še dobra tri leta, dokler ni bil letos končno izdan, na žalost pa le v digitalni avdiovizualni obliki na platformi vimeo,« je zapisal Bojan Vrlič, ki tudi dodaja, da sta Gregor Zemljič in Miha Klemenčič veterana in pionirja nove slovenske elektronike skupaj s projekti in zasedbami Godgarden, Cellblock, BeitThron in Anna Lies, v vrstah katerih so med drugim delovali tudi današnji producentski mag Peter Penko in Katrin Radman, njegova sodelavka v poznejših skupnih projektih Coptic Rain in April Nine, punkovski preživelec in v sferah elektronskega šuma še danes aktivni Brane Zorman ter darkwaver Borut Bernik aka Torul. Ti so tvorili jedro ljubljanskega elektronskega krožka, ki je junija 1992 v K4 zakrivil prvi uradni slovenski techno rave party.
Nemalokrat je iz ust nekaterih slovenskih glasbenikov mogoče slišati očitke, da elektronska glasba sploh ni glasba. Gre za mnenje posameznikov, ki elektronske glasbe ne poznajo, nočejo poznati, nimajo znanja, informacij in imajo prevelik ego. Zanje je vse štiri krat štiri udarec, in njihovo mišljenje, da elektroniko lahko ustvarja vsak, je daleč od resnice, je v odgovor na očitke slišati z druge strani.
DJ Umek je bržkone prvokategornik slovenske elektronske glasbe. To, da je tudi eden največjih zaslužkarjev na (domači) glasbeni sceni, pa navsezadnje to le potrjuje.
Ko so kolegi vprašali Damirja Šušmela, ustanovitelja in idejnega vodjo novogoriške elektronske ekipe Reload, kakšen je danes povprečen obiskovalec elektronskih zabav, je odvrnil: »Vsi obiskovalci naših prireditev so kulturni, pridejo in odidejo in nikoli ne povzročajo izgredov. Občutek imam, da gre za ljudi z višjo kupno močjo in tiste, ki vedo, za kaj plačajo vstopnino, ki je relativno dražja od vstopnine za klube z drugo vrsto glasbe. Prepričan sem, da cena pripomore k pozitivni selekciji gostov, saj se nekdo, ki za vstop plača 20 evrov ali več, tja ne pride postavljat.
Bo že držalo. Kot drži, da bodo nekateri še naprej oboževali zvoke elektronske glasbe, drugi Modrijane, tretji Tanjo Žagar, nekateri Jana Plestenjaka. In tako naprej!
