Družita jih glasba in župnikovo ime

Pred več kot četrt stoletja so se z glasbili začeli v javnosti pojavljati bratje Boris, Primož in Marko Razboršek. Skromni fantje, doma s kmetije na Brodnicah pri Rimskih Toplicah, so najprej igrali na srečanjih in prireditvah, kjer koli so nastopili, pa so bili prava atrakcija za ušesa in oči. Ne preseneča, da se je glas o čudežnih glasbenikih hitro širil. Zanje je izvedel tudi župnik Izidor Pečovnik - Dori, ki je takrat župnikoval v Šentrupertu nad Laškim.

Ko je zbiral denar za orgle, jih je povabil, naj nastopijo v njegovi cerkvi. »Tako so igrali, da so vse dali v koš, in že takrat se je med nami spletla posebna vez,« pravi priljubljeni Dori, ki si je želel le, da bi se fantom pridružila še dva in bi postali kvintet, saj je rad poslušal Avsenikovo glasbo. To se je zgodilo, resno pa so začeli igrati, ko sta se jim pridružila Anti Gubenšek in Boštjan Per. Dori jih je ves čas spremljal in jim pomagal, čeprav jih je potem, ko je odšel v Berlin, ločevalo več tisoč kilometrov.

»Danes sem ponosen, ker so ostali preprosti, pošteni in iskreni. Hkrati pa modrejši, ustvarili so si družine in vsem je uspelo v tem, kar so si želeli,« je dejal na Dorijevem večeru, ki so ga pripravili v Laškem. Tam so obujali spomine na prehojeno pot in zapeli. In to Dorijevo pesem, ki so jo po 20 letih posodobili in uvrstili med 15 izbranih melodij na posebni zgoščenki ob jubileju. Z zanimivimi prigodami so nasmejali vse v dvorani. Dorijevi fantje so namreč igrali marsikje, tudi tam, kjer marsikdo nikoli ne bo. Ne le v cerkvi, ampak tudi ob robu največjega nogometnega igrišča v Nemčiji, kjer jih je ujela kamera in so se nekajkrat pojavili tudi na velikem zaslonu.