Izmučenega rešili iz deročega potoka

Martin Žvelc. Človek z občutkom. Za marsikaj. Predvsem pa za glasbo, slovenski jezik in za vse, kar vsaj malo diši po elektroniki ali elektrotehniki. Pa tudi občutljiv človek v najžlahtnejšem pomenu. 
»Mama me je kot prvorojenca rodila doma, pet let pozneje sem dobil sestrico Brigito, marsikdaj sem jo pod perut vzel. Mi je bilo v veselje. Igrali smo se Nemce in partizane, in to na avtentičnih prizoriščih bojev rašiške čete. Kar nekako v zraku so bili še vojni časi. Stranišče je bilo na štrbunk, na božičnem drevescu so gorele svečke, prav čarobno je bilo. Stari ata Leopold je bil veseljak, igral je na orglice in tudi pel je zelo rad in lepo. In koliko prelepih pravljic mi je povedal! Spomnim se, ko sva šla na sprehod v bližino žage poleg perišča na Gameljščici. Stari ata se je zaklepetal z mojstrom na žagi, medtem pa je mene vleklo k potoku – še danes ne vem, kaj –, in nenadoma sem se znašel v deroči vodi. V zadnjem trenutku sem se oprijel rešetk perišča in začel tako kričati, da me je mojster na žagi slišal in so me, že do konca izmučenega od držanja za rešetke, potegnili iz vode. Plavati še nisem znal in ne vem, kako bi se vse skupaj končalo, če me ne bi slišali,« se Martin spominja najbolj razburljivega iz ranega otroštva. 
Zanimivo, z Gameljščico, ki se blizu Zgornjih Gameljn kot levi pritok zlije v Savo, je povezan tudi drugi dogodek, ki bi našega slavljenca lahko stal življenje. Takole je bilo. »Mladci smo skakali v vodo, ne globljo od enega metra, in se domislili, da bi delali salte. Ker nisem hotel zaostajati za vrstniki, sem poskusil tudi sam, a pri tem treščil, in to preklemansko pošteno, z glavo ob dno. Vse zvezde sem videl, mislil sem, da se ne bom mogel več premikati, še več mesecev sem čutil bolečine v vratu in hrbtenici. Mladost, kaj hočemo!«

Profesorja v mednožje

V četrtem razredu osnovne šole je začel obiskovati tudi glasbeno: »Harmonika je bila moj inštrument, ker jo je tudi oče igral. Doma se je veliko in zelo lepo, večglasno prepevalo. Melodije so mi hitro postale domače, še preden sem poznal note. Dobro mi je šlo, v šoli in v glasbeni, v tej celo tako dobro, da sem že v studiu 13 na nacionalnem radiu snemal. Takoj sem bil sposoben poustvariti slišano, prepoznal sem tudi vse tone in tonaliteto, kar je pričalo o zelo dobrem posluhu. Najbrž sem ga podedoval po očetu.«

V zadnjih razredih osnovne šole je kot nor poslušal radio Luksemburg, željan zvokov zahoda. »Na ekskurziji v Celovcu sem planil v trgovino s ploščami in v strastni želji po beatlesih, ki so bili takrat nadzakon, izrekel, malce nekontrolirano, priznam: 'Help me!' Seveda sem imel v mislih album beatlesov z naslovom Help! No, prodajalec mi je dal ploščo skupine The Beach Boys, kar se je izkazalo kot zelo dobro, saj so vsi drugi vrstniki kupili plošče beatlesov.«
V šestem razredu je med prakso v tovarni Rašica naletel na možakarja, ki ga je navdušil nad elektrotehniko, čeprav je tudi to imel že v genih. »Oče je sam izdelal detektor iz posebnega kristala, igle in žice, ki je bila za anteno, tako da smo Radio Ljubljana doma na vojaške slušalke poslušali, saj denarja za pravi radio ni bilo. Je pa oče, ki je kot krojač izjemno preudarno ravnal z denarjem, nekoč domov prinesel pravi televizor; rekel je, da zato, da bom jaz lahko videl, kako ta reč deluje. In sem se res hitro tudi s to tehnologijo spoprijateljil, pozneje sem celo popravljal radijske in TV-sprejemnike,« poudari poznavanje tudi te, še kako pomembne plati ukvarjanja z glasbo. »S prijatelji smo se poleti kopali v Savi in pekli krompir, pa sem izdelal oddajnik, naložil na gramofon pet plošč in smo lahko vse popoldne uživali ob poslušanju glasbe na mojem tranzistorju,« se spominja Martin, ki je šolanje seveda nadaljeval na srednji tehnični. 
»Odlične profesorje smo imeli, resnično so me ogromno naučili in nekaterim sem srčno hvaležen za vse, kar so mi dali. Se pa spomnim, da sem nekoč pozimi, ko smo se med odmorom kepali v razredu, trdo kepo zalučal proti sošolcu, zadel pa profesorja, in to naravnost v mednožje. Kar nekaj trenutkov je bil brez sape...«

Mislili so, da se mu je zmešalo

Martin je igral v šentviškem harmonikarskem orkestru, za katerega sta pisala in mu dirigirala tudi taka mojstra, kot sta  Bojan Adamič  in Pavel Mihelčič. Na gostovanjih je videl veliko sveta. 
Užival je v študiju na fakulteti za elektrotehniko, se kot študent tretjega letnika že poročil , po končanem študiju pa odšel v Jugoslovansko ljudsko armado, od koder so ga zaradi žolčnih kamnov že po dveh mesecih odpustili. »Takrat me je doma že čakal štiriletni sinek Grega, pa sem na razglednico napisal – da vojska ne bi kaj posumila! – pesmico: 'Kuža laja hov, hov, hov, oči pride kmal domov!' Ko so jo doma brali, so bili prepričani, da se mi je zmešalo, saj so vedeli, da nisem prav dobro prenašal ujetništva v JLA.« 
Leta, ki so sledila, so bila, milo rečeno, poudari Martin, razburljiva, zabavna, zanimiva in še več kot to: »Prišla sta še dva sinova,  Rok  in Jure, začel sem nastopati z Moped showom, kar je bila čisto posebna dogodivščina, totalno neponovljivo in neprekosljivo razburljiva, na olimpijadi v Sarajevu, kjer sem bil službeno, sem imel čast od blizu videti tudi ta cirkus. Napisal sem kar veliko glasbe za pravljice, pa tudi kaj bolj resnega. Vsega je bilo in mirne vesti lahko povem, da je bilo neštetokrat več lepega in dobrega kot nasprotno. Hvaležen sem, da je tako!« sklene svoje razmišljanje in v njegovih očeh se zasvetijo iskrice, vlažne iskrice spominov, pravkar podoživetih. 
Dragi Martin: želim ti, da bi,  tako lepo pomirjen s seboj in s svojimi najbližjim, praznoval v blaženi bližini vseh, ki so v tvojem srcu. Želim ti tudi najsvetejšega – zdravja, seveda! Kakšno kupico nagni in naj ti bo preprosto – lepo.