Kdor ne smuča, ni Sloven’c

Se sploh ne spomnim časa, ko še nisem smučala. Pred tem sem pač bila dojenček, tega svojega stanja pa se človek navadno ne spominja zares. Potem sem pa že smučala. Tam so fotke, glejte. Moja otroka pravita, da so iz starih časov. Pa se malo sekiram, a kar je res, je res, so minila že tri desetletja, na njih sem videti kot temnolasi pingvin, na Voglu sem, v prekrasni opravi Yassa, v beli bundi z rdečimi zvezdicami, ki so mi jo, tako kot drsalke in preostalo športno ropotijo, kupili v Slovenijašportu, takrat edini pošteni športni trgovini v Ljubljani. Ob meni mami, obrnjena proti soncu v sončno rumenih smučarskih hlačah, in oči, oblečen v črno bundo z rumeno in rdečo poševno črto, ki bi dandanes navdihnila marsikaterega londonskega modnega frika in ki še danes neuničljivo visi v naši gorenjski koči in jo zdaj dedi obleče, ko močno dežuje ali kadar nosi polena za v kamin. Na fotkah je tudi moja babica, frajerska sončna očala nosi, čisto v stilu sedemdesetih, kakšna današnja frklja bi ubijala za njih, spominjam se, da nas je za palice neštetokrat vlekla navzgor po klancu, potem frrr navzdol, no, kmalu pa smo bili stari skoraj pet let in smo morali vsi po vrsti na sidra, z mojim stricem, kar se smučanja tiče, ni bilo heca. V Ukancu je bila hiša, kjer smo vsako leto zimovali in kjer nas je stric po smučanju učil risati okostnjake, zraven pa trdil, da je eden takih v kleti. Na Voglu je bilo sonce, tako močno, da je naša mrzla sestrična, ki ni imela smučarskih očal, dobila sončno slepoto in je ležala v hiši ves teden, nesrečna, ker ni mogla ne smučati ne videti okostnjakov … Včasih pa je tudi snežilo in spominjam se, da sem nekoč čepela v snegu, sama, sploh ne vem, kako in kaj, neka gospa pa mi je, potem ko sem ji povedala, kako mi je ime, rekla, ne meneč se za moje popravke: 'Vlasta, a Vlasta si, a res, kako lepe učke imaš, Vlasta, poiščiva tvoje starše, pojdiva …' Vlasta mi je na tisti smučarski dan nekdo rekel prvič in zadnjič, glede učk pa, bogami, ni bilo zadnjič … Na počitnicah smo imeli vse, predvsem drug drugega, moja babica včasih, ko se spominjamo Vogla in našega smučarskega otroštva, kar malo pojokca.

Pred le nekaj leti je na smučanje z vrtcem odhajal moj sin. Na zimovanjskem seznamu je bilo: 6 spodnjih hlačk, 6 spodnjih majic, 3 pižame, 6 smučarskih pulijev, 3 trenirke, 6 žabic, 3 puloverje, 2x nepremočljiva obutev, 2 smučarska kompleta, 3 kape, 3x smučarske rokavice, 6x smučarske nogavice, 1x obleka za ples, 1x baterijska svetilka, glavnik, vazelin, zobna pasta in zobna ščetka, 3x brisača, 1x podkapa, 1x copati in najljubša igrača. In smučarske zadevščine: lopata za lopatanje, smuči, palice, čelada, smučarski čevlji, smučarska očala. Stvari sem z imenom označevala ves teden. In sladkarije, predlagano je bilo, da naj bi vsak otrok s seboj imel škatlo domačice in veliko čokolado. V skupini je bilo sedemnajst otrok, kaj bodo s sedemnajstimi škatlami piškotov in sedemnajstimi velikimi čokoladami, sem se spraševala. To so bili zobarji veseli! In avtoprevozniki tudi, najeti je bilo treba kar nekaj kamionov, da so spravili vso to opremo v Kranjsko Goro.

Levu sem na večer pred odhodom pokazala svojo fotko v pancerjih z vezalkami. Pripovedovala sem mu o okostnjakih, ki da smo jih po smučanju risali. In o šečerni pločici, ki si jo dobil, ker si tako pogumno smučal na klinih, po čokolado je bilo treba v stabilizacijskih časih Milke Planinc v Avstrijo. Lev se je veselil zimovanja. In strašno ga je zanimalo, kako je videti snežna slepota in kaj vidiš, ko nič ne vidiš. Že v Šiški si je za vsak primer nadel smučarska očala. Pozorno je spremljal, kaj sem zlagala v ogromno potovalko. In si oddahnil, ko sva se na koncu odrekla enemu od treh puloverjev in dvema od šestih pulijev, in je bilo ravno še dovolj prostora za nekaj tankih listov. Smučanje brez risanja okostnjakov ni nič prida, a ne.