»Naj se nihče ne dotika kozarca,« je bilo eno prvih navodil sodnika v haaški sodni dvorani, ki je ta teden prekinil branje obsodbe generalom iz Bosne. Povod je bilo dejanje, ki ga sodobna sodna in predvsem medijska praksa le redko vidi. Branje sodbe je bilo javno s tako imenovanim živim prenosom. Eden od generalov je ob izrečeni sodbi poprijel za majhno flaško in pred vsem v dvorani in javnostjo popil strup. Pozneje je umrl. Diplomiran filozof je s tem pokazal svoje nestrinjanje z izrečeno sodbo. To dejanje je v sodobni praksi skoraj unikum, vendar je pred dva tisoč štiristo leti enako storil filozof Sokrat, ki se prav tako ni strinjal z izrečeno sodbo na smrt. Dandanes je malo sojenj, ki jih prenašamo v živo, še manj je takšnih, ki v svoji zadnji instanci dobijo tako dramatičen zaključek.
Že smo upali, da se je balkanska mineštra po petindvajsetih letih toliko ohladila, da bodo ljudje zaživeli v mejah normale. In se spet zgodi. Šilce strupa je spet porušilo znameniti most v Mostarju. Kot kaže, ga tokrat ne bo mogoče znova postaviti s pomočjo gradbenih podjetij. Potrebno bo nekaj več. Pričakovanja so bila velika, predvsem zaradi dejstva, da so bila drugačna, kot je bil rezultat.
Občutek, kot da igraš finale svetovnega prvenstva in izgubiš po enajstmetrovkah. Kamere so vseskozi uperjene v tebe in izpadeš toliko večji luzer, koliko večja je nagrada, ki bi jo lahko dobil. Ne glede na navijaški duh, nagrada za širše okolje bi lahko v tem primeru bila, da se še enkrat za vselej, tudi na neki simbolični ravni, konča zadnja balkanska morija. Kot kaže, ni uspelo, in to je največja izguba za širše okolje. Zagrnite zaveso in naj se nihče ne dotika kozarca je mogoče tisti rek, ki zelo dobro simbolizira celoten zaključek morije, ki se še vedno vleče skozi generacije tistih, ki so v vojni sodelovali, kot novih generacij, na katere ta svoja doživetja prenašajo.
Na ta način postajajo tudi tako imenovane nove generacije okužene in se izkušnja ter s tem bolečina prenaša tudi na tiste, ki niso neposredno vključeni. Mogoče je lahko prav pozabljanje tisti element osvoboditve, tista stvar, ki naredi celotno okolje primerno za bivanje. Nenehno postavljanje novih in novih herojev je sicer zelo primerna oblika odvračanja pozornosti od vsakdanjosti, vendar je treba pri vsem skupaj vključiti tudi dobro mero pozabljivosti.
Pozabljamo, da je James Dean heroj naših babic, ne naših mam. Enako pripada Che Guevara predprejšnji generaciji, ne prejšnji. Kurt Cobain je bližje naši generaciji, ampak to ni tema, s katero bi veljalo obremenjevati najmlajše. V določenem trenutku jih je treba pozabiti in pustiti novim generacijam, da same izberejo svoje heroje, svoje ikone in legende. Prenašanje nekdanjih ikon na nove generacije je tista palica med kolesi razvoja, ki naredi tudi zelo veliko slabega tako tistim, ki bi morali voz vleči naprej, kot tistim, ki ga rinejo. V 80. se je dogajala neka prekinitev, neko čiščenje z generacijami, ki se jim je očitalo, da še vedno hodijo iz gozda in jih nikoli ne zmanjka, vendar tudi zdaj poteka neko poveličevanje dogodkov, ki so stari dvajset let in več.
To je že skoraj toliko časa, kot je preteklo od konca druge vojne do pojava punk gibanja. In še vedno hodijo iz gozda. Tega toka zgodovine ni mogoče prekiniti, razen če nekoliko pozabimo. Samo na ta način se je mogoče osvoboditi in se osredotočiti na novo izkušnjo, ki naj jo nove generacije same pridobijo. Nositi nahrbtnik preteklih generacij je največji kriminal, ki ga lahko obesimo tistim, ki prihajajo za nami. Na ta način se zgodovina reproducira in se zaradi tega ponavlja ali, bolje povedano, podvaja. Reakcija sodnika v haaški sodni dvorani mi je prav zaradi tega toliko zanimiva in mogoče pove več, kot bi povedalo več interpretov resnice in pravice, političnih in ekonomskih komentatorjev. Mogoče pove več, kot lahko razloži večina zgodovinarjev in bog ne daj tistih, ki so tej resnici osebno prisostvovali. Kaj lahko po vseh teh letih povemo o dejanjih, ki so se zgodila in jih nikoli, ampak res nikoli ne želimo videti? Delna pozaba je, kot kaže, edina rešitev za prihodnost. Zagrnite zaveso in naj se nihče ne dotika kozarca na mizi.
