Letos mineva 35 let, odkar je začel nastajati Tretji zavod za usposabljanje, varstvo in delo otrok s posebnimi potrebami. Tako so nekateri entuziasti, kombinacija strokovnjakov in uglednih političark (Dušan Parazajda, Mile Budič, Ada Krivic, Nuša Kerševan...) poimenovali ta projekt, čez pet let pa je bil zgrajen Center Dolfke Boštjančič v Dragi pri Igu, ki letos praznuje 30-letnico svojega delovanja.
»Ko sem se vključila v skupino za izgradnjo novega centra, sem le delno poznala problematiko otrok in odraslih oseb s posebnimi potrebami. Takoj sem srečala vrsto ljudi, ki so me seznanili z njo. Prvi, ki me je poučil o tem in me peljal v Hrastovec, Dornavo in Črno, je bil prijeten in srčno dober človek Mile Budič, ki je bil takrat svetovalec republiškega komiteja za vzgojo in izobraževanje in član strokovne skupine za izgradnjo novega zavoda v Ljubljani. Obiskala sva tudi šolo Janeza Levca v Ljubljani in oddelek za usposabljanje zmerno duševno prizadetih v Novih Jaršah. Takrat sem prvič srečala Dušana Parazajdo v Dornavi, ki me je seznanil tudi s svojimi izkušnjami iz Hrastovca,« se spominja Kerševanova, Primorka iz Renč, pozneje tudi uspešna županja Ljubljane, vseskozi in še danes izjemna humanitarka, ena izmed največjih, kar se jih je rodilo v deželi na sončni strani Alp.
Na kraju stare opekarne
Že v petdesetih letih prejšnjega stoletja je dal idejo za izgradnjo posebnega zavoda v Ljubljani zdravnik nevropsihiater in velik humanist dr. Marijan Borštnar. Vendar je minilo več kot dvajset let, da so se začeli zavedati te problematike tudi ljudje zunaj ozkih strokovnih krogov. Pri tem spoznavanju in razreševanju problematike potreb duševno prizadetih in njihovih družin je največ napravila takratna Zveza društev za pomoč prizadetim Slovenije, zdajšnje društvo Sožitje. Akcijo je usmerjala Ada Krivic (mimogrede: mati neizprosnega borca za spoštovanje zakonov za enake pravice vseh, nekdanjega ustavnega sodnika Miša Krivica).
Od nje je vodenje akcije prevzel Zdravko Tomažin in njegova skupina, od njega pa Dušan Parazajda, ki je pripravil in sprejel koncept in program Tretjega zavoda. Ustanovljen je bil tudi iniciativni odbor za izgradnjo, vodila ga je Kerševanova. Največ razumevanja so pokazali v takratni ljubljanski občini Vič-Rudnik in ponudili lokacijo v Dragi na Igu, kjer je bilo treba še odstraniti ostanke stare opekarne. Tudi tu so se pokazale težave, ker sta Zavod za spomeniško varstvo in ornitološko društvo najprej nasprotovala izgradnji, češ da bo objekt s svojo dejavnostjo negativno vplival na naravno okolje. Kar se kajpak nikdar ni uresničilo in še danes je tako, nasprotno. Nič novega, ko gre za Slovenijo, bi dodal.
Dobrega pol leta pred koncem druge faze gradnje in odprtja zavoda je jeseni 1983 umrla izjemno prizadevna predsednica gradbenega odbora Dolfka Boštjančič. Že na odprtju septembra 1984 je bila sprejeta pobuda, da se zavod v Dragi poimenuje po njej, prvi direktor je postal Parazajda, sprejetih je bilo skoraj 200 otrok, malo manj varovancev je še danes.
Danes na 15 lokacijah
Kmalu zatem je prišla v Drago tudi današnja direktorica dr. Valerija Bužan. Prej je bila Celjanka po rodu čedna stevardesa Adrie Airways in kajpak diplomantka psihologije, torej strokovno usposobljena za delo z varovanci Drage. Čez okroglo desetletje je zamenjala Parazajdo, ko je odšel v pokoj, in nadvse uspešno nadaljevala njegovo delo. Danes bi bila Dolfka Boštjančič na specialistko klinične psihologije z doktoratom znanosti, Valerijo, njeno ekipo in zavod, ki ima na 15 lokacijah 460 uporabnikov, zagotovo izjemno ponosna.
A Bužanova trdno stoji na tleh, zdaj je med drugim polno angažirana pri zbiranju sredstev za bivalno enoto na Debelem rtiču, za katero je po 13 letih pridobljena vsa dokumentacija. Če jim bo sreča mila, bodo letos jeseni začeli graditi objekt, za katerega je zemljišče podaril Rdeči križ in bo z opremo vred stal tri milijone evrov, končan naj bi bil prihodnje leto, sprejel pa bo 40 varovancev, Primorcev po rodu.
Uspelo ji je izbojevati tudi bitko s Petrom Čeferinom. Za prostore v Grosupljem, ki jih bo država prodala prav njegovi odvetniški pisarni, bo CUDV dobil približno 200.000 evrov, ki jih bodo, kot je v pogodbi zahteval Čeferin, namensko uporabili za izgradnjo Debelega rtiča. Varovanci, ki bodo morali zapustili stanovanje v Grosupljem (in še nekateri), pa se bodo vselili v hišo pod nekdanjim (zdaj razpadajočim) hotelom Bellevue, ki jo je centru podaril MOL oziroma župan Zoran Janković. Zanimivo, da je Janković, ko je bil še direktor Mercatorja, centru na Dragi podaril tudi prvi kombi s klimo. Zelo pa se simpatična Celjanka Valerija veseli letošnje jeseni tudi zato, ker bodo v srcu BTC v Ljubljani odprli še eno novo enoto – delavnice za usposabljanje varovancev.
Hiša sonca in Anton Pregelj
Dobrodelno društvo Hiša sonca, ki združuje vse ljudi dobrih misli in velikih src, je bilo ustanovljeno pred 12 leti, ime so si izbrali po malone ponarodelem komadu Petra Lovšina, za kar je dal večni rocker tudi privoljenje. Številni člani radi pomagajo tistim, ki jim narava žal ni dala izbire ali pa jim je to možnost na življenjski poti vzela; takšni so varovanci centra iz Drage pri Igu. Pobudnik ustanovitve in predsednik društva je ljubljanski odvetnik Anton Pregelj, med člani je veliko znanih Slovencev in Slovenk, članstvo se širi, dobrodošli so vsi, ki delijo njihove misli in želje. Tone za prijatelje je v humanitarnem delu že stari maček, z Valerijo Bužan in njenimi sodeluje že vrsto let, začelo se je s pravno pomočjo, ki jo je Pregelj – pro bono, kajpak – ponudil zlasti pri zbiranju raznih dokumentov, lastninskih listin, gradbenih dovoljenj in soglasij, pri denacionalizacijskih postopkih, skratka v boju s takšno in drugačno birokracijo, tako značilno za našo družbo in državo, ki se je razbohotila zlasti po osamosvojitvi Slovenije, prav v času, ko se je CUDV na Igu postavljal na noge. Saj veste, nekoč se je tisto, kar je partija ukazala ali pa požegnala, tudi brez besed udejanjilo, birokrati vseh pasem in na vseh ravneh so morali brez besed ubogati, s prihodom demokracije se je to nekoliko spremenilo. Društvo pomaga z različnimi akcijami (dražbe likovnih del, božična stojnica v Ljubljani, novoletni koledarji...), pred leti je uspešno zbiralo in tudi zbralo sredstva za dvigalo v bivalni enoti centra v ljubljanskih Vižmarjih. Tone in njegovi so veliko pomagali tudi pri odprtju gostinskega lokala Druga violina (že spet s pomočjo Pregljeve sorodnice Nuše Kerševan) v Stari Ljubljani, zdaj so polno angažirani pri zbiranju sredstev za bivalno enoto na Debelem rtiču.
