Literarni prvenec uglednega slovenskega diplomata Vojka Volka, nekdanjega veleposlanika v Rimu pa na Hrvaškem, skozi 18 zgodb popelje po prigodah članov primorske družine Volk. Knjiga se začne z leti, ki jih je avtorjev ded prebil v ruskem ujetništvu, usoda družine in naslednjih pripovedi pa je v nadaljevanju tesno povezana z zgodovino 20. stoletja, od preganjanja zavednih Slovencev v fašistični Italiji prek NOB in povojnih let izgradnje pa vse do osamosvojitvene vojne in po njej.
»Čeravno je celo poletje spal na stelji v napol podrti lopi, so vaške opravljivke že od prvega dne širile govorice, da se postavni praporščak Rudolf vsako noč prikrade v izbo Olge Dimitrovne in tik do sončnega vzhoda spi v njeni postelji, najbrž pa tudi kaj drugega počne, ker če ne, se rdečih lic in pokajočega zdravja Olge Dimitrovne ne da razložiti. Govorilo se je, da čeprav se čez dan obnašata, kot da sta si tujca, se čez noč prelevita v zakonca. Vsekakor se je prebivalstvo Starikina, ki so bile v glavnem ženske, te pa v glavnem vdove, razdelilo približno na pol; polovica jih je menila, da gre za greh, ki bi ga bilo treba končati, druga polovica pa jih je menila, da ima Olga Dimitrovna prav, ko si je vzela nadomestnega sina, ki zanjo tako lepo skrbi, za povrh pa je v pomoč še celi vasi.«
Tako se glasi odlomek iz knjige najmlajšega Volkovega, ki jo je naslovil Spomin volkov.
Pred leti je že spisal eno knjigo, in sicer z naslovom Od naroda do države in nazaj. V njej je popisal svoj sprehod po aktualnih notranjih in mednarodnih horizontih na »poti od naroda do države« pa tudi o dolgoletnih napetostih med sosedama – Slovenijo in Hrvaško. Pa še zameril se je z njo nekaterim v diplomatskih krogih. In še komu, ko je napisal: »Imamo pa demokracijo in v demokraciji ima vsak narod natanko takšno oblast, kakršno si zasluži. Ko so češkega pisatelja Gabriela Lauba vprašali o razliki med totalitarizmom in demokracijo, je odgovoril: 'V totalitarnih režimih pridejo bedaki na oblast s silo in spletkami, v demokraciji pa s svobodnimi volitvami.'«
Slovenska politična pokrajina je bila v letih pred osamosvojitvenim in demokratičnim preobratom neznansko pisana in polnokrvna. Desni so bili desni, levi so bili levi, liberalci liberalni, imeli smo še civilno družbo, ki je bila pojem zase in je imela velik vpliv. Tudi s tem je zdaj drugače, še najbolj škoda pa je civilne družbe, ki je skoraj ni več, in to se nam močno pozna. Le kdo je danes vest naroda, ki, kadar je najhuje, s prstom zažuga levim in desnim in jih ošteje tako, da zaleže? Zares tektonska je še vedno samo delitev na partizane in domobrance, in včasih se zdi, da je ta delitev edina narodova stalnica in bo ostala med nami za vselej. Ko je politik in publicist Rudolf Golouh po prvi svetovni vojni iz dotlej svetovljanskega Trsta prebegnil v provincialno Ljubljano, je doživel kulturni šok. V pismu prijatelju Lavu Čermelju je zgrožen zapisal: »Tukaj je vse enolično, klerikalci so klerikalni, liberalci so klerikalni, socialisti so klerikalni, vsi so klerikalni.« Če zamenjamo besedo klerikalni z liberalni, dobimo podobo, ki je še najbližje tistemu, kar imamo danes v Sloveniji.
Najbliže? Morda, če ni že skoraj povsem identična!
.
