Kdor do tega dne o Velenju ni vedel ničesar ali pa zelo malo, bo z ogledom videospota Ubrano jamranje v šestih minutah izvedel skoraj vse in se zraven še izdatno zabaval. Še veliko bolj se bodo zabavali dobri poznavalci razmer v Velenju. Fantje iz vokalne zasedbe Šaleški študentski oktet (ŠŠO) so v glasbeni videospot izvirno strnili in uglasbili domislice svojih someščanov, ki so jih spomladi povprašali, kaj jih v Velenju najbolj moti. Nastal je spot (https://www.youtube.com/watch?v=sDA7Rukc9rM), ki si ga je v slabem tednu dni ogledalo že več kot 32.000 internetnih uporabnikov.
Zadetek v polno
Projekt kot takšen sicer ni novost. Na spletu obstaja nekaj primerov z nazivom complaints choir, kjer gre za podobno idejo. Zasedbe, ki se poistovetijo z nekim mestom, so zbrale predloge in jih uglasbile. Je pa to prvi tovrstni projekt v Sloveniji in je avdiovizualno tudi bolj dodelan. Že po prvih odzivih laične in strokovne javnosti se je videlo, da je fantom iz ŠŠO uspel zadetek v polno. »Kulturni ustvarjalci se venomer trudimo, da bi svoje ideje in razmišljanje približali poslušalcem in da bi našli nekaj svojega, kar zanima tudi njih. Tu je bil proces ravno obraten. Vzeli smo to, kar mislijo oni, in jih na neki način postavili na oder. Verjamem, da se marsikdo čuti soavtorja pesmi, zato verjetno tako dobri odzivi,« razmišlja Uroš Kuzman, ki je pripravil scenarij in poskrbel za stilizacijo besedila.
Za pokušino samo nekaj uglasbenih verzov: »Krožno jebeno križišče in plačljivo parkirišče«, »Kjer je dim, je tudi TEŠ«, »Pritisk mi dvigne, če ceste polne so zapor in pri zdravstvenem ni pešcev, ampak rdeči semafor«, »Ne z lokalcem na pogreb, ker te bo peljal okoli riti v žep«, »Velenje je Bosna, Šoštanj pa Hercegovina«, »Najhujši dve leti v življenju velenjskega raperja sta sedmi razred«, »Sodišče je tako staro, da več se ga ne pleska, turistom se ga lahko proda kot dediščina Unesca« in še o stacionarnih radarjih: »V Pesju vedno me ujame, k sreči avto je od mame«.
Ime je spomin na preteklost
Ko so pri radarju v Pesju snemali prizore za videospot, so jim vozniki trobili in jih iz avtomobilov zmerjali z za ta konec Slovenije tako značilnimi psovkami. Najbrž so menili, da popravljajo napravo, mladi glasbeniki pa so tako na svoji koži in ušesih občutili, da je jamranje Velenjčanov resnično pristno. Za najučinkovitejše se je presenetljivo izkazalo fizično zbiranje gradiva (pripomb meščanov), in ne družabna omrežja. Ljudje pač rajši kritizirajo z anonimno anketo kakor po facebooku, kjer so znani z imenom in priimkom ali vsaj psevdonimom.
Pomagali so si tudi s spletnim portalom Velenje.com, kjer kar mrgoli pripomb in pritožb, toda »nemalokrat je bilo težko potegniti konkretno pritožbo, saj so te pogosto skrenile s poti in se končale med našimi in vašimi, belimi in rdečimi, komunajzerji, klerikalci in podobno«, dodaja Kuzman. ŠŠO se še vedno deklarira za velenjsko skupino, čeprav fantje večinoma živijo in delajo v Ljubljani. Priznavajo, da je zavajajoče tudi ime. »Smo nekdanji pevci Mešanega mladinskega zbora ŠC Velenje, niti osem nas ni. Naše ime je spomin na preteklost, ko smo pred desetletjem začenjali samostojno pot.«
Neposredno besedilo Besedilo, katerega avtorstvo v uvodu spota pripisujejo someščanom, je ponekod zelo neposredno. Ali res odseva stanje ali gre le za nerganje nezadovoljnih? »Ljudje smo različni. Pogosto nas motijo enake stvari, a imamo različen prag tolerance. Nemalokrat smo šokirani, če kdo kaj izusti povsem direktno. Najbrž to koga zmoti tudi v našem primeru. Rekel pa bi, da to jamranje vseeno zrcali vsakdan prebivalca Velenja, mesta, ki se razvija in zato pri ljudeh povzroča nostalgijo po prejšnjih ureditvah, denimo prometnih. Zaradi industrijske zgodovine je ta prostor kulturno in etnično zelo pester in lagal bi, če bi dejal, da to prepletanje ne povzroča trenj. Bi pa poudaril, da beseda čefur v kontekstu zbranih pritožb ne meri na narodnost, ampak prej na moteče vedenjske lastnosti, ki jih je mogoče zaslediti tudi pri klenih slovenceljnih«. |
