V življenju ni 
le igral, tudi 
ljubil je

»Miha je legenda, Miha je čudež,« je o igralcu Mihu Balohu ob njegovi osemdesetletnici rekla Milena Zupančič. Šest let pozneje, pri njegovih častitljivih 86 letih, je legendo Društvo slovenskih režiserjev nagradilo z bertom, nagrado za igralske dosežke; ime je dobila po podobno znamenitem igralcu Bertu Sotlarju.

Oblastnikov ne mara

Ker je »dal stas in obraz slovenskemu novemu valu«, so zapisali v obrazložitvi nagrade. Bil je res čas, da slovenski narod – ta zna biti namreč hudo mačehovski do tistih svojih otrok, ki si drznejo biti drugačni in samosvoji – nekdo znova spomni in opomni nanj. Da mlajše generacije zanj morda niti slišale še niso, je precej kriv kar sam. Ker se je po letih velike slave, predvsem povsod drugod, le doma je je bilo bolj malo, odrekel soju žarometov in postal nekakšna »Greta Garbo slovenskega filma«. Niso se mu zamerili umetniki, z njimi se je tudi po upokojitvi leta 1989, nazadnje je bil član ljubljanske Drame, vedno rad družil in zraven tudi kakšnega spil, ampak oblastniki. Tisti, ki bi bili lahko po njegovem krivi »kulturnega bratomorstva«. Da je biti slovenski igralec luksuz, je vedno rad govoril, saj ima na voljo samo »sedem fabrik, kamor gre lahko v službo«. Sam si je drznil veliko let preživeti kot svobodnjak, v tem času je nizal vloge v kar trinajstih državah, kajti če česa ni nikoli maral, potem je bilo to omejevanje njegove svobode.

Tudi zato je bil od leta 1941 sodelavec OF, partizanski kurir, pozneje skojevec, kar je bil lahko le »najbolj hraber mladinec, tisti, ki je največ naredil«. V partijo pa Miha Baloh ni šel nikoli, tam je bilo »zaradi tistih, ki so vstopali zaradi karierizma in ne zaradi prepričanja«, za njegov okus preveč gneče. Ko je bil velika jugoslovanska filmska zvezda, ga najbrž zato niso vabili na Brione, tako kot so na primer Bato Živojinovića in Ljubišo Samardžića.

Z nagrado poplačal dolgove

Njegovemu strogemu očetu na začetku ni bilo prav nič všeč, da se je sin odločil za kariero »glumača«, ampak Miha, ki sta mu bila šport in gledališče vedno ljubša od gimnazijskih klopi, je trmasto naredil sprejemne izpite na ljubljanskem AGRFT. Štipendijo so mu dali samo za prvo leto študija, tudi zato, ker je vmes raje igral v jeseniškem amaterskem gledališču, kot statiral v ljubljanski Drami, in si prislužil ukor. Šola, ki jo je sicer končal, je bila zanj nujno zlo, zato pa je bilo v tistem času toliko plemenitejše druženje. Veliko njegovih vrstnikov je že pokojnih, seveda tudi profesorjev, a še kako živ je spomin na velika imena, ki jih je poznal in z njimi prijateljeval. Josip Vidmar, Miroslav Krleža, Taras Kermauner, Vitomil Zupan, Dominik Smole …

O svojih gledaliških vlogah ne govori v superlativih, veliko je tistih, ki so na odru naredili mnogo več od njega, zato pa je zgodba s filmom bistveno drugačna. Vloga zagrenjenega invalidnega kurirja Aleša v Veselici Jožeta Babiča leta 1960 je bila zanj preboj, zanjo je v Pulju dobil zlato areno in še dolgove, ki si jih je nakopal med igranjem v tržaškem gledališču, je lahko poplačal. Rad ga je imel tudi Boštjan Hladnik. Dal mu je vlogo ob Duši Počkaj v Plesu v dežju, tudi v Maškaradi in v filmu Ko pride lev. Mlajšim je gotovo ostal v spominu predvsem po vlogi očeta v TV-nadaljevanki Moj prijatelj Piki Jakob.

V tujini so več plačali

Bolj kot v Sloveniji so Miha Baloha cenili v tujini. Trinajst let se je klatil po Evropi ter nizal filmske in televizijske vloge. Plačevali so veliko bolje kot doma, kjer bi lahko v enem filmu igral »vse od kanarčka do stare mame, a s honorarjem ne bi mogel preživeti«, je rekel nekoč. Na tujem so mu, fantu ognjevitega značaja, temnih privlačnih oči in silovitih čustev, dajali velike vloge. Na primer kar v štirih nemških filmih o Winnetouju, avstrijski televizijski seriji Leni, francosko-nemško-avstrijski seriji Omer paša. S slednjo je navdušil evropsko občinstvo, in če bi imel agenta, bi bil Hollywood zlahka dosegljiv, potem pa … »Kam pa naj bi šel, če ne domov?« je rekel, ko so ga vprašali, zakaj ni šel drugam.

Miha Baloh je igralsko odnehal prezgodaj, pravijo, a sam se ne strinja. Da večine njegovih vlog, ki jih je posnel na tujem, ni videl nihče v Sloveniji, ga še vedno boli. Našteli so kar 218 filmskih in televizijskih naslovov, pod katerimi je igral. Če bi si ogledali enega na dan, bi ga lahko gledali štiri leta, je nekoč izračunal filmski poznavalec Miha Brun.

Miha Baloh pa v življenju ni le igral, ampak tudi ljubil. Ena od ljubezni je bila Štefka Drolc, velika dama vedno reče o njej, a ni bila edina. Ima tri hčere in veliko spominov, zdaj živi odmaknjeno v rojstni hiši na Jesenicah. Je tamkajšnji častni meščan in pravi, da je na to bolj ponosen kot na zlato areno. Včasih je malo jezen, kako se suče svet in njegovi Slovenci v njem, ampak najbrž še vedno drži, kar je rekel pred kakšnim desetletjem: »Pustite mi, da iščem svetlobo, in če je kje kaj lepega, sem zraven.« Čeprav je bil vedno najbolj prepričljiv v vlogah antijunakov.