Medtem ko jo fotograf vzame v roke, mi prizna, da ne mara fotografiranja. »Zdi se mi, da mi gre vsakič slabše. Jaz se raje družim in pogovarjam.« Odkrito prizna, da ji pri 49 letih ni več lahko. »Ravno sem gledala, kako se ti spremeni fizionomija obraza. Zdaj imam majhne oči, in če se nasmejim, se jih sploh ne vidi, ker veke padejo dol. Pri teh letih je to popolnoma normalno.« Razkrije, da razmišlja o lepotni operaciji. »Bila sem pri zdravnici. Potrebujem nekaj prostih dni, da bom lahko počivala. To pa si bom lahko privoščila šele marca.« Brez zadržkov še prizna: »Malo botoksa imam na čelu. Drugače pa veliko spim, zelo malo se sekiram. No, o tem sem se zlagala,« se nasmeji. »Če si daš vsake toliko malo botoksa, se mi zdi, da nič ne škodi.« Ob moji pripombi, da leta prinesejo svoje, pa pove: »Mislim, da predvsem veliko modrosti. Spomnim se, da so včasih starejši govorili, da si z leti bolj pameten, moder, se ne zaletavaš z glavo skozi zid, in sem si rekla, da jaz ne bom taka. Vendar je popolnoma enako. Vse, kar govorijo starejši, je čista resnica in jih je treba samo poslušati in upoštevati.«
Mama je vedno podpirala vse njene ideje. »Od začetka Špas teatra mi stoji ob strani. Vedno mi je držala 'štango', kar je zelo pomembno. Tudi jaz tako delam pri sinu. Nikoli ga ne kaznujem, ne usmerjam ga drugače, kot bi on želel, ampak mu vedno prepuščam, da dela v življenju, kar želi. Zdaj je star 17 let in moram priznati, da je zelo zrel fant.«
'Pasja' le navzven
Usedeva se in Urška pohvali sina Žigo, da ji veliko pomaga v Špasu. »Vsak večer je tukaj, je vodja hostes, dežurni, tudi pri kreativi mi zelo pomaga. Zelo je vpet v Špas.« Čeprav prizna: »Vse, kar naredim, je po njegovem narobe,« se nasmeji. »Zdaj sva bila v Kranjski Gori in spomnil se je, kako bi naredil zaključek naše nove predstave. V enem trenutku želi biti scenograf, nekaj časa je režiser, potem bi delal muzikale, pa malo je igralec, tudi kdaj stand-up komik. Mislim, da bo dobro delal naprej v Špasu, ker ima zelo veliko talentov in ambicij.« Za Urško je že 20 uspešnih let dela v Špasu. »Statistika kaže čez dva milijona obiskovalcev, čez pet tisoč predstav, zdaj bo 38. lastna produkcija, čez 330 ljudi je pri nas delalo … Kar lepe številke.« To leto je posvetila pokojnemu igralcu Gašperju Tiču. »Gašper je bil dolgo čas moj najboljši prijatelj. Poznala sva se 22 let, vedno sva se skupaj zabavala. Ko so naju spraševali, od kod se poznava, sva vedno govorila iste zgodbe, kako sva bila brez denarja, kako sva hodila po lokalih in čakala, da bo nama kdo dal za kakšno rundo … Zelo intenzivno sva se družila.« Nato se nekoliko zamisli: »Nekaj velikega sva hotela narediti skupaj.« Pravi, da sta vedno delala v simbiozi. »Nisva sicer naredila veliko stvari skupaj, ker nama ni bilo dano, ampak ni minila moja predstava, da ga ne bi poklicala in ga vprašala za mnenje. Zdaj bi moral delati tri predstave pri nas.« V pogovoru omeni, da jo je klical Urša. »Za vse sem Urša, ampak zelo rada se podpisujem Urška.« Prizna, da ji je sicer ljubše ime Urška. »Bolj nežno je. Urši. Jan Plestenjak me kliče 'Uršika moja',« še pove v smehu. Ob omembi, da za ta posel vendarle ni dobra nežnost, razloži: »Ravno zadnjič me je nekdo vprašal, kako se počutim, ker pravijo, da sem tako 'pasja'. Pravzaprav nisem tako 'pasja', bolj navzven sem videti tako, da se branim, delam nedostopno. Vsak si mora narediti zid. Drugače pa sem čisto preveč dobra, preveč čustvena, in ravno to me najbolj 'baše'. Vsem bi rad ustregel, ampak ravno zaradi tega si včasih moraš narediti 'zid', da imajo ljudje distanco do tebe. Navsezadnje nismo z vsemi skupaj krav pasli.«
Želi si Jerneja Šugmana
Pogovor nanese na predstave, ki obravnavajo moško-ženske odnose in so še vedno najbolj priljubljene. »Vidim, da karkoli se tiče moško-ženskih odnosov, ljudje radi gledajo, tam se najdejo, svoje napake, slabosti in dobre plati. Na neki način vidijo, da je treba veliko stvari vzeti z obilico humorja, ker se zapenjati za neke besede, zgodbe nima smisla. Na čim bolj duhovit način jim poskušamo povedati 'radi se imejmo'. Tako kot je povedal Gašper: 'Radi se imejte, pa veliko se smejte!'« Kljub temu da je za njo ogromno uspešnih predstav in je podrla marsikateri rekord v gledališkem svetu, jo nekateri iz resnih javnih zavodov še vedno gledajo zviška. »To se ni spremenilo. Dejstvo pa je, da ne vidim razlike med nami, ker delajo isti ustvarjalci, igralci kot v Drami ali v MGL. Glede na to, da sem že 20 let na terenu, da sem prodala več kot dva milijona vstopnic, nisem muha enodnevnica. Tudi ljudje niso pristaši neke poceni zadeve, ampak kupujejo kakovost.« S to težavo se je sicer že sprijaznila. »Večja težava se mi zdi, ko mi isti tekst uprizorimo odru, pa smo manj vredni z istim tekstom kot oni, torej kot institucionalni teater.« Občasno jo kdo tudi zavrne in noče sodelovati. »Ob tem se vedno spomnim na Jerneja Šugmana. Bil moj sošolec, skupaj sva hodila na srednjo šolo. Od prvega dneva, ko sem imela teater, sem ga klicala za sodelovanje. Nekako še ni našel poguma ali želje, da bi delal pri nas. On je edini od vseh igralcev, za katerega si res želim, da bi prišel k nam.« Priznava, da je zelo zahtevno delati za njo. »Čeprav je pri nas vse videti zelo špasno, je res veliko garanje! Tudi za igralce. Recimo Tadej Pišek zdaj cele dneve in noči snema Reko ljubezni. Vmes se sem pripelje, ima vaje, določene predstave …« Po kratkem premisleku še doda: »Špas je veliko garanje, kar povem vsakemu, ki pride k nam. Pri nas ni z rožicami postlano.«
Ne spi na lovorikah
Ko se sprehodiva po gledališču, izvem, od kod izvira ime. »Spomnili sta se ga Mirjam Korbar in Maja Aduša Vidmar. Včasih smo se zelo veliko družile. Enkrat smo šle na kosilo in je Mirjam rekla, da sta z Majo razmišljali, kako bi se gledališče imenovalo, in tako je nastalo ime Špas teater.« Še kako dobro se spominja svoje prve predstave, ko sta z mamo na roke napisali vstopnice in se ni upala veseliti vse do konca, čeprav je vse prodala. »Vse je štimalo, tako kot vedno. Ampak prav hudo se še nikoli nisem veselila. Zdi se mi, da so ves čas novi izzivi, na novo je treba delati. Po premieri, ki je zelo uspešna, bom naslednji dan spala, ne bom dvigala telefonov, ampak čez dva dneva bom spet začela delati, kot da se ni nič zgodilo. Ne smeš zaspati na lovorikah. Seveda kakšen dan slavja ni problem, ampak pri kolegih, tudi pri ustvarjalcih, igralcih, sem videla, kako jih je spodneslo. Prevečkrat sem videla, kako lahko padeš na ledu, kako zelo hitro te lahko prevzame uspeh, kako te lahko spremeni. In to ni bil en igralec, en ustvarjalec, en pevec, ampak veliko ljudi.« Zato ves čas trdo dela. »Življenje podredim delu in si tudi ne privoščim, da bi hodila okrog. Ob devetih zvečer grem spat. Ne hodim na kave, ker bi me že to iztirilo.« Kaj pa vendarle počne, ko ni zasedena z gledališčem? »Zelo rada sem sama, imam svoj mir, rada grem v Kranjsko Goro, kjer imam prijatelje. Družim se s krogom določenih ljudi.« Na kakšna potovanja sploh ne pomisli. »Potovati ne maram, ker se zelo bojim letenja in mi je travma, če moram na letalo. Tudi ne vozim se prav hudo rada. Moj milje je bolj tukaj.« In zato bo še najmanj 20 let delala v gledališču. »Bom videla, če me sin ne bo prej upokojil in bo začel delati svoje,« se nasmeji. Kot izvem, je sin Žiga pri psihologiji v šoli celo zapisal, da je mama njegov vzor. »Nikoli ne bom pozabila, ko smo imeli Obutega mačka in so si morali igralci za sceno nadeti levjo glavo. Takrat je bil star šest let in je kar naenkrat stekel v zaodrje. Šel je pogledat, ali je levja glava prav pripravljena, da jo bo igralec lahko vzel,« se prisrčno nasmeji. »Ves čas je bil z mano, to ima v krvi. To so stvari, ki se jih ne da naučiti, in ta otrok jih ima. Tudi zelo rad se druži z mano, prijatelja sva in se izredno veliko pogovarjava. Zelo vesela sem, da je postal tako fejst fant. Če sem mu vzor, je to seveda zame največ, kar si lahko želim.«
»Preberite več v Suzy, novi tabloidni reviji Slovenskih novic, ki izide vsak petek. Najdete jo v bližnji trafiki, še bolje pa bo, če se nanjo naročite in jo boste dobili v svoj nabiralnik. Pišite nam na Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled. oziroma pokličite brezplačno številko 080 11 99.«
