Tovariš Kocijančič in Sveta noč

»Poln k**** imam božično-novoletnih napevov v teh dneh,« je potarnal znanec, ko sva oni sončni pobožični in prednovoletni dan raziskovala gastronomsko in enološko ponudbo najlepšega mesta na svetu. No, pa se je vse skupaj končalo z razpravo o pesmi Sveta noč, blažena noč. O pesmi, ki je postala stalnica božičnih praznovanj. In pesmi, ki bo prihodnje leto praznovala 200. rojstni dan. Prvič so jo zapeli na božič leta 1818 v cerkvi sv. Nikolaja v Oberndorfu severno od Salzburga. Zasluga, da je pesem, ki poudarja sporočilo miru, prvič zazvenela v Oberndorfu, gre kaplanu Josephu Mohru. Ta je zaprosil učitelja Franza Xaverja Gruberja, ki je v Arnsdorfu nadomeščal organista, da na njegovo pesem spiše primerno melodijo za dva glasova z zborom in – ker so bile orgle pokvarjene – za kitarsko spremljavo. Takrat je melodija navdušila rečnega kapitana in njegovo družino, danes jo pozna ves svet, pojejo pa jo v več kot 200 jezikih. Še sredi 80. let prejšnjega stoletja je bila prav ta pesem pri nas, na sončni strani Alp, na javnih krajih – razen v cerkvi – tako rekoč strogo prepovedana. Na slovenskih tleh si je ni upal nihče posneti na nosilec zvoka, na radijski postaji se ni nikoli predvajala, božič pa je bil v Sloveniji in Jugoslaviji delovni dan. Kar zadeva Sveto noč, je prvi prodor v slovenske domove uspelo narediti Slovenskemu oktetu, ki je takrat veliko nastopal v tujini – verjetno celo več kot doma. In kot vedo povedati pevci, so člane okteta predvsem naši izseljenci v ZDA in Kanadi kar naprej dražili, da si od cerkvenih pesmi upajo prepevati le Gallusove. No, pa se je zgodilo, da je pevec okteta Tone Kozlevčar, ki je bil menda znan kot mož dejanj, po enem takih gostovanj odšel k tovarišu Kocjančiču, ki je imel na skrbi verske skupnosti, ter ga prosil za dovoljenje, da bi oktet posnel Sveto noč. Kocijančič si je vzel štirinajst dni za premislek, nazadnje pa je tiho privolil, pod dvema pogojema: da za ploščo ne bo nobenih reklamnih oglasov in da njemu oktet ob smrti zapoje ob grobu. Bil je pač velik oboževalec petja te izvrstne zasedbe. Kot pravijo viri, je Slovenski oktet potem božične pesmi nemudoma posnel, veliko vinilno ploščo pa je založila Mladinska knjiga. Prvo naklado deset tisoč izvodov so poslušalci pokupili v nekaj dneh. Plošča je potem komajda dohajala povpraševanje in zagotovo je bil to eden od najboljših poslov tistega časa.

Na radiu so bile božične pesmi tudi v obdobju uvajanja demokracije prepovedane. Znano je, da je eno od inštrumentalnih skladb neki glasbeni urednik uvrstil v program ob treh ponoči, menda zato, ker ves svet posluša Sveto noč, pa bi bilo narobe, če je ne bi slišali tudi slovenski poslušalci. Za to dejanje si je prislužil srečanje z disciplinsko komisijo. Po prihodu demokracije so se na radijskih postajah začele vrteti božične pesmi tako rekoč noč in dan. Mnogi so prav pretiravali, saj so Sveto noč predvajali od prve adventne nedelje naprej. Uredniki, ki niso imeli tradicionalne vzgoje, so bili pač nekoliko zmedeni in so hoteli poslušalcem nenadoma čim bolje ustreči. Znana je tudi anekdota, da je ena od urednic programirala Sveto noč na velikonočno nedeljo, češ »saj je itak nekaj v zvezi s tem«. Poleg tega so kmalu po prihodu demokracije začeli na veliko snemati božične pesmi tako rekoč vsi, od zabavnjakov do narodnjakov. Takšna glasba je šla pač dobro v promet. Pri tem kakovost niti ni bila tako pomembna. Nekateri so božič opevali predvsem v slogu »na božič se bova ljubila«, seveda telesno, kar pa s sporočilom praznika spet nima veliko povezave. Dandanes radijske postaje kar tekmujejo, katera bo predvajala več božičnih napevov. In če bi bilo mogoče, bi kakšno božično »nažgali« najraje tudi med poročili! »Pred časom je raziskovalka glasbene psihologije dr. Victoria Williamson zapisala, da lahko »prvih nekaj ponovitev božične glasbe dejansko spravi ljudi v dobro voljo in na njih vpliva pozitivno, vendar pa se lahko čez čas, ko pesmi in napeve slišimo že tolikokrat (in še več …), da jih niti najbolj močni računalniki ne znajo več prešteti, situacija obrne. Čuden čas s še bolj čudnim glasbenim okusom pa se nadaljuje. Hvala bogu le še nekaj dni. Potem bodo do naših ušes spet prišli – zvončki in trobentice, mačice, vijolice.
--
K****:(kufer, potovalna torba …)