Teater je preživel film in TV, bo pa še internet

Ko se z Ivom Banom dobiva v njegovem delovnem okolju, natančneje v njegovi garderobi, spregovori tudi o svoji družini, na katero je izjemno ponosen. »Vsi štirje otroci so pri kruhu, imamo sedem vnukov, to se mi zdi potrditev, da je moja žena absolutno opravila svojo nalogo. Če do konca življenja nič več ne naredi, je še zmerom prvakinja.« V 47-letni karieri ni nikoli nosil teatra domov in s tem obremenjeval družine, ta pa ga je vedno podpirala. »Zmeraj sem se hecal, da ni treba skrbeti za zasedenost gledališča. Če me pridejo gledat moji, je že napol polna dvorana.« Trenutno se najbolj intenzivno posveča predstavi V republiki sreče, ki bo premiero doživela 5. decembra.

Če bi res obstajala republika sreče, kakšna bi bila?
Pričakoval bi, da je demokratična in da jo vodi demokratična oblast, ki bi delala predvsem v dobro ljudi.

Sicer spremljate politiko?
Ja, ampak me ne navdaja niti z optimizmom niti z upanjem, da bi stvari šle na bolje. Poleg tega zdaj, ko sem starejši, delo, ki ga opravljam, zahteva malo več časa, ker pač ne gre več tako hitro, kakor je šlo pred 30 leti. Tako se predvsem ukvarjam s svojo kariero, z vlogami, ki jih igram. Sicer pa naša družina šteje 17 članov. Tako v bistvu ni nikoli dolgčas.

Z vnuki imate torej kar precej dela. Vam uspe vse pestovati, čuvati?

Eni so že kar veliki, tako da z njimi pravzaprav ni več nobenega dela. Dva sta še majhna, imamo pa vnučko, ki je stara sedem mesecev. V bistvu lahko rečem, da sta moj delovnik in prosti čas popolnoma izpolnjena. Ne potrebujem skoraj nič več.

V novi predstavi igrate dedka, medtem ko je babica Milena Zupančič. Torej igrate vlogo, ki ste jo že doživeli v realnem življenju. Kaj bi rekli, je to pomembno za igralca?
To nima skorajda nobene zveze s tem. Dedek v predstavi je čisto nekaj drugega kot ta, ki ga v realnem življenju živim jaz. Zdi se mi, da sta za igralca pomembni tako življenjska kot teatrska izkušnja. V karieri in tudi v zasebnem življenju me je zanimala rast tako človeka kot osebnosti. To se mi zdi bolj pomembno. In če sam rasteš in se odpiraš, se mi zdi, da v nobenem obdobju ni noben problem kar koli odigrati.

Kaj bi rekli o gledališču na splošno? Je ohranilo tisto prvinskost, torej da človek pride v gledališče in dobi kulturno širino?
Mislim, da je gledališče v teh štiri tisoč letih preživelo vse pretrese. Najprej je preživelo film, pozneje televizijo, zdaj ne bi čisto direktno vedel, kakšen vpliv ima internet, ampak mislim, da bo prestalo tudi to. Tisti odstotek ljudi, ki hodijo v gledališče, ve, zakaj hodijo tja. Mi v gledališču pa se trudimo, da bi to dajali. Z vsemi načini in pristopi gledališke režije v zadnjem času se ne strinjam, ampak tudi to mora biti. Sicer sem zagovornik klasičnega gledališča. No, kaj je zdaj klasično? Če se dajo na repertoar veliki klasiki, veliki teksti, jih je treba tudi približno na ta način odigrati. Sem proti temu, da bi se npr. Shakespeare ne vem kako posodabljal. Skratka, gledališče bo obstalo, o tem sem prepričan. Se bo pa seveda spreminjalo. Ampak bi bil prav zoprn in neumen, če bi se oklepal vzorcev, s katerimi sem zrastel in naredil kariero. Zdaj se poskušam po najboljših močeh vklapljati v sodobne smernice in za zdaj mi gre.

Vloge v komercialnem gledališču, če tako rečemo, torej ne bi sprejeli?
Zakaj ne? Igral sem komercialo. V Cankarjevem domu sem igral Ob letu osorej 276-krat. To je bila, bi rekel, komerciala. Ampak komerciala ima slabšalni prizvok, čeprav tega ni treba. Čisto pogrošnih tekstov se ne da korektno odigrati, ampak tekst, ki ima vrednost in je komunikativen, se pravi da publika nanj zelo dobro reagira, je absolutno mogoče odigrati na najvišji profesionalni ravni. In zato zame vloga v komercialnem gledališču ni noben bavbav. Jo pač sprejmem in jo naredim tako, kot mislim, da mora biti.

Kako pa je, ko vlogo odigrate več kot 200-krat? Gre za užitek ali zgolj ritual?
Zame je užitek! Vlog, ki sem jih tolikokrat odigral, nisem nikoli odigral rutinsko. Vsakič je druga publika, vsakič so drugačne reakcije in v vsaki ponovitvi je mogoče odkriti nekaj novega. Z nekim stavkom sem se ukvarjal 50 ponovitev, zdel se mi je zelo duhovit, ampak ko sem ga pred publiko izrekel, se ni odzvala, kot sem pričakoval, pozneje pa sem našel pravi način. Pri komediji je treba veliko bolj paziti, da se predstava ne razpusti, v nasprotju s kakšno dramo ali tragedijo. Tam so stvari bolj jasne, tudi ni nevarnosti, da bi te publika potegnila. Skratka, treba je biti trdno na odrskih deskah in se držati tega, kar znaš in za kar smo dogovorjeni.

Na začetku ste rekli, da zdaj potrebujete več časa za pripravo vloge. Kako to?
Vse življenje imam na trdem disku od pet do osem živih predstav, ki jih igram. Zgodilo se mi je že, da sem v enem tednu vsak dan igral drugo. In dokler sem bil mlajši, je šlo brez težav. Zdaj pa potrebujem več časa pri preklopih. Moram se zbrati in morda ponoviti tekst.

Do katerega leta lahko po vašem mnenju igralec igra? So časovne omejitve ali z leti res pridobiva kakovost?
Težko bi rekel, da pridobiva kakovost, je pa zagotovo spekter vlog, ki jih starejši igralec odigra, zahtevnejši v izkustvenem, tudi v telesnem pomenu. Ne bi rekel, da starejši si, boljši si, ampak vloge, ki jih v tem obdobju dobivaš, lahko narediš bolj zrelo. Drugače mislim, da je igralec – če sodim po sebi – vedno v izjemni kondiciji. Če bi mi zdaj kdo rekel, da moram 1. septembra naslednje leto, ko grem v pokoj, nehati igrati, bi me prizadelo, ker čutim, da lahko še kakovostno igram.

Lani ste dobili nagrado za avtorsko stvaritev v Črni gori. Kar je seveda dokaz, da vas zelo cenijo v tujini.
Če hoče slovenski teater dobiti pravo priznanje, mora vsaj do Zagreba. Ne vem čisto natančno, kje naš slovenski kritiški svet gleda predstave, da vidi tako dober teater in potem od nas te stvari pričakuje in nam zlepa ne da priznanja. Ko gremo samo do Zagreba, doživimo izjemne uspehe in stoječe ovacije.

K umetnosti spada tudi boemsko življenje. Ste ga izživeli?
Tega se ne bi rad v detajle spominjal. Stanujem na Barju in pot me je vodila mimo znamenite gostilne Jesih, kjer smo se ustavljali po predstavah. Saj ne da bi se hodili do nezavesti nalivat, ampak tam smo se družili in je bilo na neki način zabavno. Ko pa danes pomislim na to, ni več tako zabavno. Boljše bi bilo, če bi namesto levega žmigavca dal desnega in se zapeljal domov. Klasike je treba igrati klasično. Zdaj za preklop med vlogami potrebuje več časa. Ponosen je na svojo 17-člansko družino.