DELOVNO SILVESTROVO

Tanja Ribič: Težko je biti brez Đura

Objavljeno 29. december 2017 08.00 | Posodobljeno 29. december 2017 08.00 | Piše: Petra Julia Ujawe

Spregovorili sva o letu, ki je za njo, o družini, ljubezni, novih začetkih in pomembnosti povezanosti. Tanja je ena najbolj žlahtnih slovenskih igralk. Videla sem jo v nešteto vlogah, pogosto tudi večkrat, ker me je tako navdušila, in vsaka mi je ostala v zelo živem spominu. Iz svoje notranjosti zna potegniti čustvene niti in jih skoraj nevidno splesti med vloge, ki jih uprizarja.

Snemanje oddaje Znan obraz ima svoj glas je za Tanjo eden lepših letošnjih spominov. Foto: Mediaspeed

Zadnje decembrske dni je imela zelo polne. »Tekam sem ter tja, Elo razvažam po nastopih, treningih, pevskih vajah, vmes pa imam seveda tudi predstave, snemanja, kuham vsak dan … Trudim se, da bi mi uspelo vdihniti tudi malo decembrskega vzdušja,« pravi. Tudi na silvestrovo bo razveseljevala gledalce v dveh uprizoritvah komedije Trač, ki jo je zanjo spisal pokojni Gašper Tič.

Rezanje vrhov

Ob koncu leta ne dela 'bilance', a ne pozabi na slabe stvari, ki so se v preteklem letu zgodile, čeprav se zdi na prvi pogled izključno pozitivna oseba. »Najbrž zato, ker imam v sebi veliko optimizma in svetlobe, a to ne pomeni, da ne nosim prtljage s seboj, saj sem preveč senzibilna. Grozljivo leto je za menoj,« prizna. »Komaj čakam, da mine, in upam, da smo dosegli dovolj globoko dno, da se od njega lahko odrinemo v boljše čase.« V očeh ji vidim, da ob tem govori tudi o izgubi dveh zelo dragih kolegov. »Neverjetno je, kako se nekdo tam zgoraj odloči rezati vrhove,« reče. »Težko je in boli me ob misli, da je Gašper (Tič, op. p.) šele začel ustvarjati velika dela, Jernej (Šugman, op. p.) pa nam je hkrati že toliko dal, da se pri obeh sprašujem, kaj vse bi še lahko dobili od njiju.« Smeh je vedno pomemben, pravi ob pogledu na preteklo leto. »Humor je kot ljubezen – zdravilo za dušo, čuvanje zdrave frekvence. Ne zavedamo se, da radi ujčkamo žalost, apatijo, letargijo in nesrečnost, srečne trenutke pa laže in hitreje spustimo. Tudi v umetnosti je precej običajno, da so samo žalostne, srce parajoče in trpeče stvaritve a priori žlahtnejša umetnost kot nekaj, kar človeka nasmeji.«

Čeprav se je zgodilo tudi veliko lepih stvari, je bila družina Đurić-Ribič precej ločena. Praznike so vseeno preživeli skupaj, saj se je tik pred božičnim večerom Đuro vrnil v Ljubljano. Običajno kuhajo skupaj, tokrat pa sta za večerjo poskrbeli Tanja in Zala. »Jemo različno hrano,« pravi Tanja. So pretežno vegetarijanci, a poskrbijo, da je pri večerji nekaj za vsakega. »Ela in moja mama, ki je bila letos z nami, jesta meso. Očeta letos prvič ni z nami, je v domu za ostarele, tako da je bil vsekakor drugačen božični večer kot običajno, ko je mama pripravljala večerjo za vse.« Zraven so bili tudi vsi trije psi in tako je bilo kljub temu glasno, veselo in toplo.

Mama in hči

Mlajša hči Ela se uči petja pri Marjetki Vovk, hkrati pa pleše in trenira ritmično gimnastiko. Starejša Zala pa je že odrasla mlada ženska s svojimi željami, sanjami, idejami in uspehi, uhoditi poskuša svojo pot in ima svoje načrte, kar je za vsakega starša morda težko sprejeti. »Midve sva res zelo povezani,« nežno prikima Tanja. »Ko je bila majhna, sva se ves čas objemali in ljubčkali, potem pa je v puberteti to odrezala. Zato da bi jo potem lahko spustila iz naročja.« Zala študira igro v New Yorku, kar je Tanja lepo sprejela. »Vem, da je to zanjo dobro, in ker si je tega zelo želela in tako vedro odskakljala, mi ni bilo težko. Hkrati ji tudi povsem zaupam. Tako sem zelo mirna, dokler ne pride trenutek odhoda. Potem mi je nekaj časa nepopisno hudo,« pravi. Zelo sta povezani in Zalo zanima, kako čuti Tanja in o čem razmišlja. »To morda niti ni vedno najbolje, saj je le moja hči. Včasih imam občutek, kot da je ona moja mama,« se zasmeji. »Tako modra in močna je, jaz sem bolj krhka. Osredotočena je in občutljiva, a bolj odločna kot jaz. Mislim, da je od obeh pobrala najboljše lastnosti.« Nasvete o igralstvu in umetnosti sicer sprejme, a le kot eno od informacij in ne absolutno in edino resnico, včasih pa jo seveda kot vsako hčerko tudi nervira, če jo starši 'popravijo'. Naslednje leto Tanjo čaka praznovanje okroglega rojstnega dne, a pravi, da se še vedno uči, iz dneva v dan. »Še veliko me čaka, moram zoreti, pridobiti še več miru in vere vase, hkrati pa še bolj odpreti srce. Na splošno sem precej prestrašena oseba, a si poti odpiram s smehom in humorjem kot vsi komiki. Dobro je, če si v vsakem trenutku lahko tak, kot si.« Za dobro počutje in lepoto skrbi z mislimi na zdravje, v prvi vrsti na prehrano. »Pomembno je veliko spanja, česar mi zadnjih šest mesecev manjka, in to se mi tudi pozna,« pravi.

Četrt stoletja ljubezni

Tanja in Đuro bosta 1. marca praznovala 25-letnico trenutka, ko sta si izpovedala ljubezen. Prvega srečanja z ljubljenim možem se še vedno zelo dobro spomni. Spoznala sta se med pripravami na predstavo Klinika Tivoli. »Vsi so govorili o tem Đuru, jaz pa nisem vedela, kdo je. Pred začetkom študija predstave sva se srečala v internem bifeju gledališča. On pravi, da je bila z njegove strani to ljubezen na prvi pogled.« Čeprav to ni veljalo zanjo, prizna, da se usodnega pogleda zelo dobro spomni. »Nosila sem jutranjo haljo in navijalke v laseh,« se zasmeji. »Dolgo nanj nisem mislila na tak način, ker je že imel družino.« V hipu, ko se je zavedela, da je on pravi zanjo, je začutila strah. »Spomnim se tega trenutka,« se nasmehne in njen glas dobi drugačno barvo. Besede kar žuborijo od sreče. »Sama sebi nisem upala priznati. Bil je močnejši od vseh nas, šarmanten, pripovedoval je svoje zgodbe. Spomnim se vaje, po kateri smo imeli z režiserjem razgovor. Sedel mi je nasproti v kostumu in pogledoval k meni. Takrat sem se zavedela, da je pravi zame. In tega sem se zelo ustrašila.« Tudi začetki njune ljubezni niso bili brez težav, saj ji je marsikdo očital zvezo z južnjakom. »Zgodilo se je, da sem stala na odru in zabavala vso Slovenijo, v sebi pa sem jokala,« pravi. A to njune ljubezni ni premagalo in zakonca še danes delujeta prepleteno ne le poslovno, pač pa tudi čustveno, duhovno, življenjsko. Zdita se kot celota, redko jih imamo v mislih ločena. Tanja in Đuro, Đuro in Tanja. Kaj to, da nista skupaj, pomeni zanju? Nekaj trenutkov išče odgovor, potem pa se ji v modrih očeh zalesketajo biserčki solza. »To leto je bilo polno izzivov, a je prišlo z namenom.« Malce pomolči in doda: »Rastem.« Rast je lahko prijeten rezultat, a pot je običajno boleča. »Je kot brušenje kamna, da postane dragulj. Težko je biti brez Đura, tega skoraj ne znam. A hkrati sem si tudi zato leto zapolnila s projekti, to me je pognalo v še večjo ustvarjalnost. Zelo sem vesela, da se bom udeležila tudi izbora za Emo.«

Nova Tanja

Z Rokom Vilčnikom pripravlja tudi svojo mono-glasbeno-stand up komedijo 'Tako ti je, mala moja'. »Skoraj vse, kar sem delala zunaj gledališča, je bilo vedno povezano z Đurom, tokrat pa ustvarjam nekaj povsem svojega.« Na tak način se uči drugačne samostojnosti, saj je nekaj posebnega, če si vajen imeti ob sebi nekoga, na katerega se lahko v težkih trenutkih nasloniš in ti je v oporo. »Čeprav nekateri pravijo, da tudi to, da sta dva preveč navezana drug na drugega, ni zdravo, treba je najti pravo mero.« Ko se Đuro vrne, pa nadoknadita zamujeni čas. V januarju bo tako več časa preživel z družino. A v novem letu jih čakajo veliki izzivi, saj so se odločili, da obnovijo gledališče v Zagrebu. »To je naložba v prihodnost, tudi za naše otroke, da bomo lahko imeli družinsko obrt,« se nasmehne. Marsikdo bi rad namig za uspešen zakon, a Tanja odkima. »Mislim, da to ni najino delo, to je skrivnost vesolja, ki naju je pripeljalo skupaj,« pravi. »Všeč sva si. Po vseh teh letih sva drug drugemu še vedno neizmerno privlačna. Veliko se smejiva, drug drugega zabavava, celo ko nisva skupaj, sanjariva drug o drugem.« Če bi morala izbrati, kaj je tisto, kar jo je neustavljivo pritegnilo k njemu? »Njegova ljubezen, čustvovanje, dobrota. Od vsega začetka me je bodril, da bo na koncu zagotovo zmagala najina ljubezen, čeprav je bilo prvi dve leti res zelo težko.« Na neki način, pravi, sama komaj verjame, da je minilo že skoraj 25 let. »Zdi se mi, kot bi se zaljubila pred letom dni, tako močno to še vedno čutim. Po drugi strani pa se ozrem nazaj in vidim, koliko spominov, izkušenj, dogodivščin ter skupnih trenutkov je za nama, in ko pogledam najini veliki, čudoviti deklici, spoznam, kako obogatena je najina ljubezen.« Nasmehne se. »Trenutek, napolnjen z vsem vesoljem.«
 

Komedijanti

»Kdo so komiki? Ranjene duše. Tisti, ki so morali svojo okolico mehčati s humorjem, da so lahko shajali. Neki človek je prišel k psihiatru in rekel, da je žalosten in depresiven. Zdravnik je rekel, naj gre na predstavo klovna, ki je v mestu. ‘To sem jaz,’ mu je odvrnil pacient.«

image

»Preberite več v Suzy, novi tabloidni reviji Slovenskih novic, ki izide vsak petek. Najdete jo v bližnji trafiki, še bolje pa bo, če se nanjo naročite in jo boste dobili v svoj nabiralnik. Pišite nam na Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled. oziroma pokličite brezplačno številko 080 11 99.«

Deli s prijatelji