Strastna slovenistka, ljubiteljska sommelierka

Simpatična Eva Longyka Marušič, ki ima 47 let, se nam je najprej usidrala v srce kot televizijka, zdaj pa nas že tretje leto kratkočasi kot radijska napovedovalka in voditeljica na Radiu Slovenija. Sicer tudi predsednica Društva napovedovalcev Slovenije me povabi na Ljubljanski grad, kamor rada zahaja.

»Pravzaprav se najbolj strastno najdem v svojem poklicu, kjer lahko združujem vse svoje znanje, izkušnje, sposobnosti in veselje do dela, obenem pa skrbim za slovenski jezik. Voditelji in radijski napovedovalci smo odgovorni uporabniki in poustvarjalci lepe slovenske besede. Sem pa tudi ljubiteljska sommelierka, tudi to je moje veliko veselje in zanimanje.«

Kuhala bo, ko bo stara

Ravno zaradi slednjega zanimanja se odpraviva v gostilno Na gradu. »Na Ljubljanski grad rada grem, saj združujejo izjemno zanimiv izbor jedi z vseh koncev Slovenije, imajo pa tudi dober izbor vina.« Najprej si ogledava jedilnik, in Eva medtem reče: »Izbor hrane je zelo pester, zanimiv, originalen, z različnih koncev Slovenije. Kot ena sinteza na grajskem dvorišču, kjer potem lahko pogled tudi prek hrane seže še daleč navzven.« Naročiva predjed in glavno jed. »Zelo rada dobro jem, najraje preproste jedi, pripravljene doma ali pa na preverjenih krajih. Včasih me zamika tudi kakšno posebno kulinarično doživetje, takrat se rada odzovem povabilom na ustvarjalne dogodke, povezane s hrano in vinom. Okusi Vipavske so eden takih. Navdih za pokušino pogosto najdem tudi v kuharskih knjigah, z njimi je obloženih kar nekaj mojih knjižnih polic, domišljijo pa vzbudi tudi kakšen dober recept iz Odprte kuhinje na primer.« Rada tudi kuha, le časa si ob vseh obveznostih ne more vedno vzeti dovolj za vse svoje zamisli, v smehu pove: »Ampak to še pride, upam, brezskrbna ustvarjalna kuharija na stara leta, pa slikanje in branje knjig tudi.« Meni, da je pravilna izbira vina lahko dopolnitev in nadgradnja vsakega obroka, zato skrbno izbere vino ob najinem kosilu. »Res je pravi užitek okušati vse dobro iz hrane in vina, ki se dopolnita in zlijeta skupaj, ne da bi drug drugega preglasila. Sozvočje vseh okusov med seboj, to je to.« Preverim, ali vsak dan spije kozarec vina za dolgo življenje, in Eva v smehu reče: »Ah, ne, kadar ga uživam ob hrani ali v dobri družbi, ga pijem. Za dolgo življenje pa raje sežem po dobri in nenadomestljivi vodi.«

Je tudi vrtičkarica

Pravi, da je tudi vino hrana. »Kultivirano prehranjevanje, h kateremu spada tudi izbrano vino, daje občutek vrednosti in dostojanstva. Že kozarec vina je lahko hrana za dušo.« Ko dobiva predjed, to je brancinov tatar in mariniran rostbif, mi razloži svojo sommeliersko pot. »Pravzaprav me je navdušil prijatelj, ki me je tudi prijavil na tečaj, skupaj s prijateljico. Kar obvestil naju je, jutri se začne. Ja, jutri pa ne bova mogli, sva se branili. No, pa pojutrišnjem. Pa sva šli pogledat in tam ostali do konca, tako naju je pritegnilo. Dva meseca po tri dni v tednu štiri ure popoldne, potem pa še izpit. Kar dosti se je bilo treba udejstvovati in naučiti.« Zraven hrane seveda nazdraviva z ustrezno steklenico vina. »Ker nimam najboljših razmer za hrambo in skladiščenje, jih nimam prav veliko doma. Bolj za sproti. Če pa kaj potrebujem, imam prijatelje distributerje in vinarje, ki me lahko takoj oskrbijo z najbolj žlahtnimi steklenicami. In taka poznanstva so zelo dragocena.« Nato mi razloži, zakaj je pomembno prezračiti vino. »Vino v steklenici še vedno dozoreva in ob tem se sproščajo nekatere snovi, ki se ob stiku vina z zrakom iz njega izločijo. Šele potem zadiha in se pokaže v svoji polni moči in razsežnosti.« Meni, da je sommelierski tečaj super stvar. »Če bi imel možnost vsak to dati čez, bi bilo to zelo fajn. To je v bistvu ena širina. Ni treba, da si vrhunski poznavalec, ampak gre za ene osnove, kulturo pitja vina.« Medtem že dobiva glavno jed, grajski pohanec in telečji hrbet, in Eva razkrije, da ima tudi dva vrtička, enega v Ljubljani in drugega na Goriškem. »Vsega po malem smo pridelali, solato, redkvice, bučke, kolerabico, blitvo in špinačo, papriko, melancane, pomidore, fižolete, korenje, por... Jagode imata moja sinova na skrbi, pa letošnji hit je krompir, ki se nam je prav debelo posrečil.« Vrtičkanje ji pomeni resnično sprostitev, ob vrtnarjenju pozabi na vse tegobe. »Pomeni tudi stik z zemljo, z naravo. Vznemirljivo je, ko iz semena požene novo življenje. Pa še sami zase poskrbimo z domačimi pridelki in vemo, od kod je zelenjava na naših krožnikih. Prijetno s koristnim torej.«

Še vedno zaljubljena

Ko izbirava sladico, nanese pogovor na radio in Eva razkrije, da se je zlahka navadila na radijski mikrofon. »Saj sem na radiu začela svojo medijsko pot, na radiu Študent. Lahko bi rekla, da sem se vrnila k svoji prvi ljubezni.« Tudi televizijskega adrenalina ne pogreša. »Ne, me radio dovolj izpolnjuje. Niti ne vem, kaj bi počela s kakšno televizijsko ponudbo ta hip. Res pa je, da nobena ljubezen ne zarjavi kar tako.« Sicer pa pravi, da bi nekaj stvari v življenju še rada postorila, kaj dobrega ustvarila. »Ampak za zdaj ima prednost v mojem življenju družina in bi ji rada posvetila kar največ časa in ljubezni, preden otroka odletita iz gnezda.« Ob sladici pove, da je trenutno z mislimi že na dopustu. »Na morje gremo, na hrvaško obalo s šotorom in veliko dobre volje. Pa malo v hribe tudi, ko bo vreme bolj prijazno.« Sicer pa je še vedno zaljubljena, njen recept za vzdrževanje zakona se glasi: »Vedno se kaj takega dogaja, da naju z možem malo pretrese, potem pa še bolj združi.« Ob koncu le še reče, da ni vedno najlažje, a je vredno truda.