Kakor koli se obrneš, rit imaš vedno zadaj. To je ena tistih ljudskih modrosti, ki jih lahko uporabimo v različnih okoliščinah. Ne povedo veliko, včasih pa zajamejo bistvo dogodka ali pripetljaja, ob katerem stvar izrečemo. Evropa je želja marsikatere države, ki še ni pristopila, hkrati pa se tisti, ki smo notri, nenehno sprašujemo o smiselnosti te povezave. Dvomi se hitro razblinijo, ko ostanemo v kakšnem prometnem zastoju, ki prikliče spomin na vrste, ki so bile nekoč na mejnih prehodih. Ideja brez mej nam je naenkrat nekoliko bližje. Res je, da je igra izgubila nekaj sijaja prav zaradi čakanja v vrsti, še posebno če smo imeli v avtu kakšno prepovedano blago. O tem, kaj je prepovedano blago, bi lahko pisali posebej. V avtomobilskem prtljažniku ni nihče peljal jadrnice ali letala, je pa izpadel kriminalec, če je naložil kakšno kilo kave preveč. Za skrivanje blaga so se uporabljale različne tehnike, od dvojnih dolgih kril do rezervne avtomobilske gume, sedežev itd. V želji, da bi prepeljali in pripeljali vsaj delček zahodnega okusa v svoje domove. O bananah prav tako ni treba razpravljati. Razlog, zakaj je bilo treba švercati banane, je prav tako zanimiv. Skratka. Tam prek je bilo vse boljše, dodatna motivacija sicer plemenitih in poštenih ljudi, da iz sebe naredijo kriminalce, pa je bilo plastično vedro, ki si ga dobil brezplačno, če si kupil tri kilograme riža. In ljudje so naenkrat neskončno vzljubili riž. Baje je bil Siam Patna Reis tisti najboljši. Nihče ni govoril o podolgovatem ali okroglem, razlikovali so se po barvi plastičnega vedra, ki si ga dobil zraven. Riž je bil riž in uporabljal se je za rižoto. Suši ni bil tema. Tovrstni artikli so bili res veliko vredni. Dodatno ali bolje povedano dodano vrednost pa so dobili šele tedaj, ko si jih uspešno prešvercal.
Sicer so se že v tistem času pojavili liki, ki so obvladali danes tako opevane cross border projekte. Pač ljudje, ki so se s švercem ukvarjali če že ne profesionalno, pa vsaj kot popoldanski obrtniki. Dopolnilno dejavnost na kmetiji so pogruntali predvsem tisti kmetje, ki jim je meja presekala njivo. Neformalno in verjetno tudi formalno se je vedelo, pri katerih ljudeh je možno dobiti vse, od šivanke do mark s kakšnim dvajsetodstotnim dodatkom na uradni kurs. Počasi se je ustvaril občutek, ne zgolj da se tam čez vse dobi, ampak da je tam čez vse boljše.
Pa je prišla Evropa in padle so meje. Na sončno stran so naenkrat prišli vsi izdelki, po katerih se je desetletja hrepenelo, zaradi katerih je bil poštenjak pripravljen postati kriminalec in tako naprej. Res je, da izdelki, ki jih dobimo doma, nikoli niso dajali občutka dodane vrednosti kot tisti prešvercani, vendar je še vedno občutek, da se ne moremo prenajesti tistih, ki pridejo od drugod. Tudi ko je to najbolj bofl sok za ceno, pri kateri si niti predstavljamo ne, kako zdrži strošek embalaže in transporta. Niti podvomimo ne, kakšen je sok, ki je cenejši kot voda, in kakšna je lahko ta voda v soku. Pa se je pojavil inštitut, ki varuje potrošnika. Skupina strokovnjakov, ki nekaj vedo, je naredila en krog in ugotovila, da nam globalni proizvajalci pakirajo slabšo kakovost izdelkov, kot jih prodajajo svojim ljudem. Opa. A je to mogoče namig, da obstajajo boljši in slabši Evropejci? Baje smo vsi v istem čolnu, samo šele zdaj smo ugotovili, da eni iz tega čolna lovijo ribe, drugi pa veslajo. Tudi cene znajo zanihati in ne nujno v povezavi s kakovostjo izdelkov. Lahko se zgodi, da je kje izdelek z nižjo kakovostjo dražji kot drugje.
Govorimo seveda o istem izdelku oziroma izdelku istega proizvajalca. Kupljen ni v tako imenovani kitajski trgovini, ampak v enaki, v kakršnih lahko nakupujemo čez mejo. Še enkrat opa. Tovrstne poteze odpirajo mnoga vprašanja. Ne zgolj ekonomskih, ampak tudi politična. In tisti, ki je nekoč postal kriminalec, če so ga dobili s kakšno kavo preveč, je danes tako imenovani potrošnik drugega reda. Lahko bi rekli Evropejec drugega reda. Tisti, ki takšne izdelke proizvaja in jih daje v promet, pa je še vedno prvovrstni Evropejec. Švercer je bil vsaj prepričan, da bo za odstotek tveganja dobil enak izdelek enake kakovosti po enaki ceni. Dandanes pa ti ga prodajo pod pretvezo prilagajanja lokalnemu okusu, ko bi rekli, da je to cena sončne strani. Mogoče pa velja še vedno pogledati skozi okno in videti, kaj dela in kaj pridela sosed, in šele tedaj pogledati, kaj nam pripeljejo z mračne strani Alp. Pijte domačo vodo. V soboto dopoldne je najboljša. Pa vesele svetke.
