OBRAZI

Somrak v domovini, zvezdni sij na tujem

Objavljeno 15. julij 2011 22.21 | Posodobljeno 16. julij 2011 14.00 | Piše: Maja Debeljak

Tomaž Pandur je čudežni deček gledališča, a smo se mu odrekli

Rad ima velike izzive, velika mesta in visoke temperature
Gledališkemu režiserju Tomažu Pandurju je španska veleposlanica v Sloveniji pred nekaj dnevi izročila eno najvišjih španskih priznanj, red Izabele Katoliške za zbliževanje obeh držav in za izjemne umetniške dosežke v Španiji. Tam namreč živi in ustvarja zadnja leta, potem ko je po predčasnem odhodu s položaja umetniškega vodje mariborske Drame preživel nekaj let v Ameriki in potem v Nemčiji. V Slovenijo, od koder so ga, in to ne enkrat, tako rekoč izgnali kot kakšnega kriminalca in ga poleg tega zasuli še z negativnimi kritikami njegovega ustvarjanja, se vrača le občasno. Pride le še, ko ga povabi umetniški direktor Festivala Ljubljana Darko Brlek, ki po Pandurjevih besedah »želi presežke, gleda široko, razume umetniško produkcijo v svetu in je za naše razmere tudi pogumen pri umetniških odločitvah«.

Črna čepica


Pandur je v Križanke letos prišel s predstavo Somrak bogov po filmski predlogi Luchina Viscontija. Pred prvo predstavo od treh so bile vstopnice še na voljo, v Španiji so jih za nekaj več kot petdeset ponovitev v prihodnjih tednih razprodali že zdavnaj. Tam je zvezda, pri nas kost za provincialno glodanje. Tomaž Pandur je bil čudežni deček, ki je kot srednješolec na Prvi gimnaziji v Mariboru ustanovil odmevni Tespisov voz – Novo slovensko gledališče. Med študijem režije na AGRFT je navduševal s svojimi produkcijami in pri komaj 25 letih očaral z režijo Šeherezade v Slovenskem mladinskem gledališču. Gledališka popolnost. Še zdaj, po dobrih dveh desetletjih, ko so se na njegovem deškem obrazu poglobile gube in lasje pod skoraj obvezno črno čepico zredčili, se ga spomnim, s kakšno karizmo je že tedaj postopal po zaodrju festivala v Caracasu, kjer je občinstvo Šeherezado sprejemalo s stoječimi ovacijami. Spomnim se njegovega rahlo zadržanega nasmeha, s katerim je sprejemal evforijo, ki mu jo je že tedaj namenjal svet, in kakršnega že vsa leta namenja kritikom doma.

Bil je najmlajši umetniški vodja profesionalnega gledališča. Sedem let, od 1989 do 1996, je bil na čelu mariborske Drame. Potem je moral oditi, ožigosan za kriminalca, česar mu v resnici niso nikoli dokazali. S pečatom megalomana, ki zgolj zapravlja davkoplačevalski denar. O umetnosti pa bolj malo. Oziroma veliko o tem, da so njegove odrske podobe morda sicer res lepe, da pa v njih ni nobene globine. To ga najbrž boli najbolj od vsega.

Križ čez državo

Naj so Pandurjevi uspehi v tujini še tako odmevni, pri nas ne prisluži (skoraj) nobene pohvale. Potem so ga povabili, naj bo predsednik programskega sveta zavoda Maribor 2012 – Evropska prestolnica kulture. Sprejel je, nato pa letos aprila odstopil s položaja. Dovolj mu je bilo namigovanj, obtoževanj in podtikanj, povezanih z njegovim imenom in početjem. Slovenija se mu je znova odrekla in nekateri so si dali duška tudi s škodoželjnostjo, ker mu še vedno ni uspelo izpolniti svojih sanj in posneti filma.

Film, ki ga bo posnel, se vrti v njegovi glavi; ideje so, le trenutek še ni pravi. Potrpežljivosti se je v vseh teh letih naučil, ne pa tudi tega, da bi moral biti skromen, ko kaj naredi dobro.

»Rad imam velike izzive, velika mesta, visoke temperature,« je povedal v enem od intervjujev. Vsaj z zadnjim ga je Ljubljana v dneh, ko je špansko gledališče, ki se sicer le redko odpravi na gostovanja, odigralo njegovo predstavo Somrak bogov, izdatno nagradila.
Deli s prijatelji