Pred 130 leti, 1881., se je 30 ribičev iz Kranjske odzvalo povabilu Avstrijskega ribiškega društva z Dunaja, da bi ustanovili podružnico (sekcijo) v Ljubljani. A niso bili enotni; namesto podružnice so nekateri predlagali ustanovitev samostojnega društva, neodvisnega od osrednjega avstrijskega.
Po njihovem statutu je bilo mogoče v deželah avstro-ogrske monarhije ustanavljati le podružnice. In kranjski ribiči naj bi, kot je 26. avgusta 1880 poročal Slovenski narod, 21. avgusta 1880 ustanovili podružnico Avstrijskega ribiškega društva v Ljubljani. Za prvega predsednika društva so izvolili Rajmunda Kastelica. Društvo je bilo registrirano leta 1881, to pa je datum, ki ga štejemo za začetek organiziranega sladkovodnega ribištva pri nas. Danes je v Sloveniji 12.000 ribičev prek društev včlanjenih v Ribiško zvezo Slovenije, ki ji že mnogo let predseduje Borut Jerše, danes upokojenec, pred leti pa direktor Ljubljanskega sejma na Gospodarskem razstavišču. Kar 94 odstotkov voda pri nas je društvenih, borih šest je državnih.
Sedanjost in prihodnost ribištva žal nista rožnati. Zmanjševanje števila članstva, finančne težave (kar 300.000 evrov mora RZS plačati samo kmetijskemu ministrstvu), nezainteresirana država (zlasti ministrstvo za kmetijstvo), ki piše predpise, a jih sama ne upošteva, in številni neuspehi v boju za varstvo rib in vodá so ribiški vsakdanjik.
Čeprav je pri nas tradicija že 130 let društvena, se eden najuglednejših slovenskih ribičev, sicer znani lobist, častni konzul in še kaj, Božo Dimnik, ves čas zavzema za zakupniški sistem: kajpak tudi na podlagi družinske tradicije, saj je imel že njegov oče pred drugo svetovno vojno v zakupu ljubljanski Grubarjev kanal. O tem se v ribiških krogih pogosto krešejo mnenja.
Najbrž najuglednejši slovenski ribič je danes prek 90 let stari Marjan Fratnik; živa legenda ribištva, pisec in publicist v specializiranih ribiških revijah in knjigah ter publikacijah za športni ribolov, v katerih objavlja strokovno ribiško literaturo, posebno veliko pa piše o muharjenju, najelitnejšem rečnem športnem ribolovu – umetne muhe izdeluje tudi sam. Doma je z Mosta na Soči, vendar že dolgo živi v Milanu (v Italijo je odšel leta 1947), seveda pa lovi ribe predvsem v Posočju, v domačih vodah. Njegove zasluge za prepoznavnost Soče in njenih pritokov v svetu so neizmerne, čeprav na začetku v domačih krajih ni bil sprejet najbolje, veliko nezaupanja je bilo tudi med ribiči.
»Nekoč, mislim da je bilo leta 1965, mi je prišla v roke tako imenovana ritna muha, tako se imenuje, ker je narejena iz puha oziroma perja mastne žleze race mlakarice,« mi je pripovedoval pred leti. »Pri njej me je motilo, da je bila po vsakem prijemu ribe uničena, neuporabna. Začel sem študirati druge vezave, dolgo je trajalo, da sem prišel do prave, popolnoma revolucionarne. Preizkusil sem jo, lovila je ribe.« Fratnik jih je potem po 12 dal dr. Tomu Korošcu in dr. Božidarju Voljču, še dvema z vrha slovenskega ribištva, prvi je tudi slavist, doktor filoloških ved, redni profesor na fakulteti za družbene vede v Ljubljani, drugi pa dolgoletni direktor zavoda za transfuzijo in minister za zdravstvo v prvi slovenski poosamosvojitveni vladi, sicer pa mož, ki med slovenskimi ribiči velja za utemeljitelja muharske šole. Bila sta navdušena, prav tako tudi pozneje vsi največji svetovni muharji. To je danes F-muha, kar pomeni Fratnikova muha, z njo je mož z Mosta na Soči postal med ribiči, ki muharijo, teh pa je na svetu na desettisoče, pojem. Zanimivo, da je Marjan Fratnik ujel prvo ribo na muho že leta 1935, torej pred okroglega tri četrt stoletja!
Ob vodi z ribiško palico v roki je rad tudi Viktor Žakelj, nekdanji predsednik Socialistične stranke Slovenije, ki je prva dala pobudo za plebiscit, člana ribiške družine Ljubno ob Savinji pa sta prvi mož BTC, sicer domačin z Ljubnega, Jože Mermal, član te družine pa je tudi tudi predsednik zveze Jerše.
