Krokar je dokaj nenavadno ime za glasbenico, pevko, zato bi ob imenu Raiven pričakovali, da bo na oder prišla kakšna heavy metal skupina, in ne vilinsko lepa umetnica. Te mogočne, kot trda noč črne ptice so demonizirane skozi pravljice in filme, za kar se jih drži sloves znanilk smrti. Vendar naša ekstravagantna pevka je v tej črnini našla izvir najbolj pisanih barv. »Vedno sem bila posebna, že od majhnega. Nisem se trudila, da bi izstopala, preprosto so me zanimale drugačne stvari od sošolk in sošolcev, svoj čas sem posvečala mističnemu svetu nadnaravnih bitij, s prijateljico sva delali zvarke ter uroke (smeh). Imela sem res bujno domišljijo, a je nisem izrabljala v negativne namene, le širila sem si obzorje, že kmalu sem se oblačila drugače, moj obraz je postal platno, po katerem sem risala z ličili, lasje pa poligon raznobarvnih eksperimentov. Vrstniki in okolica te hitro označijo za čudaško, odmaknjeno od povprečja, in te obsojajo. Počutila sem se zatrto, pogosto tudi kot objekt norčevanja. Zato je postajal moj oklep vse močnejši, znotraj tega pa sem se predala ustvarjanju. Spoznala sem, da dlje ko si sam, bolj se lahko poglobiš vase in odkrivaš svojo ustvarjalnost. Ogromno sem brala, predvsem o mitologiji, vampirji so mi bili zelo slikoviti, čeprav marsikomu vzbujajo strah, se meni niso zdeli prav nič nevarni (nasmešek). Bolj kot sama ideja o krvosesih sta me pritegnili njihova estetika in mistika, podobno kot pri čarovnicah in vilah. Glasba je bil moj pobeg iz resničnosti, in še vedno se zatečem v ta pisani svet, ki se odslikava tudi na moji podobi,« igrivo pove in nas povabi v svoj ustvarjalni kotiček. »Nekakšen moj ritual je, ko si nadenem slušalke, doma ali pa kje v mestu, na troli, si predstavljam sleherni detajl komada, ki ga poslušam. Že takrat sem si vsako stvar vizualizirala, z močjo misli snemala videospote, nastopala na koncertih … Vse to me je privedlo do tega, da sem danes dejansko jaz na tem odru in v spotu. Končno lahko udejanjam svoje zamisli, vizije,« ponosno pripomni.
Pred krokarjem je bil sokol
Prihod na glasbeni konservatorij v Ljubljano je zanjo pomenil odrešitev, saj se je končno znašla med vrstniki podobnih ambicij. »V tem okolju sem se počutila sprejeto, nihče se ni spotaknil ob barvo mojih las ali močneje zasenčene oči. Kot otrok si seveda lažje na udaru, ker se ne znaš branit, pa tudi sicer nisem bila 'tožibaba'. A kadar so starši izvedeli, da se mi je zgodila krivica, so zagnali cel halo. Bili so precej zaščitniški in mi pustili ustvarjalno svobodo. Razumeli so moj nekonvencionalen pogled na svet, oba z bratom so spodbujali, naj razvijeva svoj potencial. Z Adamom sva najboljša zaveznika in prava prijatelja, četudi ga zanimajo povsem druge stvari. Je namreč športnik, hokejist, in trenira v Kanadi. Ni ekstrovertiran, kot sem jaz, najboljša lastnost pa je ta, da se z njim preprosto ne moreš skregati, ker je neverjeten flegmatik. Pravo diametralno nasprotje,« se zahihita in doda, kako zelo je srečna za takšno vzgojo. »Oče in mami sta v štiridesetih, torej zelo mlada in svetovljanskih nazorov. Ni naključje, da mi je prav oče dal idejo za umetniško ime Raiven, in čeprav se na vse pretege trudi, da bi mu bila moja glasba zares všeč, ostaja še naprej moj velik podpornik. Podobno kot drugi člani družine, v kateri smo močno navezani in živimo v tesnem odnosu z živalmi. Oče je imel doma sokole, mogočne krilate plenilce, ki so bili ena mojih prvih inspiracij. Pri petih letih sem ga imela prvič na roki, malce manjšega, pač primernega moji dekliški ročici. Naučila sem se spoštljivosti in spoznala pravo moč teh letečih bitij – in v prenesenem pomenu postala še sama ena izmed njih,« nas seznani z neverjetnimi naključji, ki so jo zaznamovala.
Magenta je nova črna
Pred kratkim je dobila še eno družino, tisto glasbeno, sestavljeno iz samih virtuozov. »Eno lepših daril vesolja je združevanje raznoterih planetov. Marsikdo bi te rad ukalupil, tega sem se zmeraj bala. Nočem spominjati na druge, želim si ustvarjati avtentične zgodbe tisočerih odtenkov. Dlje sem že navdušenka nad simfoničnim metalom, rock operami, česar na prvem albumu tega še ne bo slišati, v prihodnje pa zagotovo. Vse to je mogoče le pri delu s tako različnimi in izoblikovanimi avtorji, glasbeniki, producenti, kar je največji blagoslov, ki si ga lahko začetnik želi. Tadej Košir in Jernej Kržič sta moja najtesnejša soustvarjalca in lahko si še tako nadarjen, brez pravega vetra v krila ne moreš poleteti visoko. In tisti, ki visoko leta, ima lepši, širši razgled, to sem najbolj zavidala pticam,« zaključi in nas povabi na svoj prvi predstavitveni koncert ob rojstvu spevnega in kot magenta pisanega otroka.
»Preberite več v Suzy, novi tabloidni reviji Slovenskih novic, ki izide vsak petek. Najdete jo v bližnji trafiki, še bolje pa bo, če se nanjo naročite in jo boste dobili v svoj nabiralnik. Pišite nam na Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled. oziroma pokličite brezplačno številko 080 11 99.«
